Spoštovana Magdalena, pišem vam zato, ker sama ne najdem več poti. Morda imate kakšen namig ali predlog. Stara sem 42 let, sem v svobodnem poklicu in imam sina, starega pet let. Ko sva se z njegovim očetom razšla, je imel otrok dve leti. Že takoj sva se dogovorila, da bova oba skrbela zanj, in tako sin tri dni na teden preživlja pri njem. Medtem se je zgodilo, da je otrokov oče ostal brez službe, začel se je vdajati alkoholu in sin prihaja domov z zelo čudnimi idejami ter silno zmeden. Oče mu pripoveduje, da bo odslej živel pri njem, da bo dobil bratca in kužka ter novo mamo, in sin mu verjame. Povedal mi je tudi, da ga oče tepe po glavi in da je pogosto »bolan«. Njegov oče je namreč tudi duševni bolnik, ki se noče zdraviti, in kadar gre sin k njemu, me vedno skrbi, da ne bi bolezen izbruhnila ravno takrat. Zavedam se, da bi bilo najpametnejše, da stike omejim na minimum, vendar tega žal ne morem storiti oziroma lahko dosežem samo s tožbo. Poskušala sem že ignorirati odločbo centra za socialno delo in prekršiti dogovor, ki ga imam z nekdanjim partnerjem, vendar je vedno tako agresivno zahteval otroka, da sem morala popustiti. Ne vem, kam naj se obrnem, kako naj dokažem, da je nekdanji partner duševni bolnik in da vedno obstaja nevarnost, da bolezen izbruhne prav takrat, ko bo otrok pri njem. Nekdanji partner redno hodi na center za socialno delo in se pritožuje nad tem, kako skrbim za otroka, nameraval je celo zahtevati polno skrbništvo, pa si je k sreči premislil. Počutim se nemočno v sistemu, ki ščiti njega, meni pa tako zmanjšuje manevrski prostor, da tako rekoč ne morem ukrepati. Skrbi me za sina, ki je vedno bolj zmeden in ne ve več, kaj je res in kaj ni, in ki postaja tudi vedno bolj agresiven in nemiren. Rada bi čim bolj omejila stike, ki jih ima z očetom, ampak to mi žal ne uspeva, saj ga ta včasih pobere kar v vrtcu in po več ur ne vem, kje je. To stanje postaja nevzdržno in zavedam se, da moram ukrepati, vendar ne vem, ne kako ne na koga naj se obrnem. Imate morda vi kakšno idejo? Hvala že vnaprej in še veliko delovnih uspehov vam želim.
          Izabela
Draga Izabela, odločnejši boste morali biti, saj gre vendar za vašega otroka! Pri tej starosti je še vedno popolnoma prepuščen na milost in nemilost vam in vašemu nekdanjemu partnerju in popolnoma neodgovorno je, da sina izpostavljate nevarnosti, ki preži nanj pri očetu. Zahtevajte, naj se gre otrokov oče zdravit, in to postavite kot pogoj za nadaljnja srečanja s sinom. Najprej to zahtevajte na centru za socialno delo, če ne bo šlo drugače, pa še na sodišču. Ne poznam formalnopravnih postopkov, o tem se boste morali poučiti drugje, vem pa, da ste edini, ki lahko zaščitite sina, in to ste tudi dolžni storiti. Ne razumem, kako ste lahko toliko časa odlašali in kako je mogoče, da ste privolili v otrokovo deljeno življenje, tri dni pri očetu, štiri dni pri vas. Marsikaj ste že zamudili, ker niste ukrepali, marsičesa pa še ne, zato vam predlagam, da rešite, kar je mogoče rešiti, in poiščete dober pravni nasvet, nato pa v akcijo. Otrok ne sme biti izpostavljen nevarnosti, ki jo zanj pomeni njegov oče. Ker ga ima rad in mu zaupa, mu tudi verjame, to pa utegne biti zanj pogubno, saj je več kot očitno, da se vaš nekdanji partner po otroku maščuje tudi vam. Če bi mu šlo za otrokove interese, bi se šel prostovoljno zdravit, svoje življenje pa bi uredil tako, da bi svojemu sinu predstavljal pozitiven zgled. Tako pa mu kaže, kako se vede nezrel oče in moški, in sin bo to ponotranjil ter v odraslosti ravnal tako, kot se je bil naučil od očeta. Trdim, da se večina staršev premalo zaveda odgovornosti, ki jo s sabo prinaša starševstvo, in mirno lahko zapišem, da vaš nekdanji partner vsekakor sodi mednje. Ne vem pa, ali ne bi v to kategorijo uvrstila tudi vas, ki vse to že nekaj časa gledate in ste šele zdaj začutili potrebo, da nekaj ukrenete. Želim vam pogum in odločnost, ko boste reševali svojega otroka, vsekakor pa tudi malo več zavedanja o tem, kaj vse se otroku lahko zgodi, če njegov oče v njegovi navzočnosti zapade na primer v psihozo. Razmislite in ukrepajte. Srečno.