Pozdravljeni, gospa Magdalena. Sem v strašni stiski, zato sem se obrnila na vas. Stara sem 67 let, invalidsko upokojena zaradi hrbtenice. Imam dvosobno stanovanje, ki sva ga kupila s pokojnim možem, in do pred dveh let sem v njem živela sama in bilo mi je lepo. Pred dvema letoma pa se je moj sin edinec ločil in nekdanja žena ga je postavila na cesto brez vsega, čeprav je vlagal v skupno stanovanje, ki pa je žal napisano le na njeno ime. Ker ni imel kam iti, sem ga sprejela, vendar sem mu rekla, da največ za eno leto, dokler si ne uredi svojega bivališča. Leto je bilo hitro naokoli, kmalu bo tudi drugo, moj sin pa se nikamor ne premakne. Še več, iz obupa je začel piti, in kadar pije, je tudi agresiven in takrat se ga bojim. Razgraja po stanovanju, razbija kozarce in spije ves alkohol, ki ga prinesem k hiši. Kljub temu da je star že 38 let, še nikoli ni bil redno zaposlen, dela občasno pri kakšnem projektu, sicer pa je še vedno faliran študent in umetnik. Dokler ni pil, sem še nekako upala, da ga bo vendarle srečala pamet in si bo uredil življenje. Zdaj pa se je zgodilo najslabše, kar se je lahko. Življenja ne uničuje samo sebi, ampak tudi meni, ker sem bila dobra in sem ga vzela pod streho. Ta korak sem že večkrat obžalovala. Žal mi je, da se je to zgodilo, ker sva se s sinom prej, ko nisva živela pod isto streho, lepo razumela. Takšnega, kakršen se mi kaže zdaj, pravzaprav sploh ne poznam in zdaj tudi bolje razumem njegovo nekdanjo ženo. K sreči nimata otrok, kajti to bi lahko bila prava katastrofa zanje. Nikoli si nisem mislila, da bom kot mati takole razmišljala o svojem edincu. Dokler mi ni postalo jasno, da je zguba, sem ga kovala v zvezde in ga na vseh področjih podpirala, vendar ni nič pomagalo. Mislite, da je to zato, ker je pri šestih letih izgubil očeta? Tudi zdaj, ko živiva skupaj, sem se že večkrat hotela pogovoriti z njim, pa nikoli ne zdrži niti do konca prvega stavka. Takoj me nahruli, češ da ga napadam in da tega ne bo poslušal, vstane in gre. Potem več dni ne govori z mano, nato se ga napije in kaj razbije, jaz pa se zaklepam v svojo sobo in ponoči molim, da bi se čim prej odselil. Vem, da ga zlepa ne bom spravila ven, ne vem pa, kako naj to napravim na silo. Povem vam, bojim se ga, ker je tudi že dvignil roko nadme. Hvala vam.
          Ivanka

Draga Ivanka, res je žalostno, da mora človek takole razmišljati o svojih otrocih, kajne? Vašemu sinu ni nič hudega, verjetno mu kuhate in perete, in če ga kdaj pa kdaj malo nahrulite, je to še vedno boljše, kot da bi moral polovico plače odšteti za najemnino, drugo polovico pa za vsakodnevne stroške. Mislim, da se je vrnil nazaj v svoje otroštvo, v čas, ko mu ni bilo treba za nič na svetu skrbeti in prevzemati odgovornosti. Če bi ob ločitvi ravnal, kot bi vsak zrel moški, bi se odselil v najemniško garsonjero, ne pa se preselil nazaj k vam. Najbrž ste ga sprejeli z odprtimi rokami, saj niste mogli vedeti, kako se bo zasukalo in da boste to še zelo obžalovali. Zdaj je, kot je, in nima smisla, da se ukvarjate s tem, kako bi lahko bilo. Vse svoje sile usmerite v sinovo izselitev, da boste imeli spet svoje življenje in svoj mir. To že vse veste, kajne? Ostaja vprašanje, kako to izvesti, da ne bo prehude krvi. Nikakor drugače kot s pogovorom, draga Ivanka. Sin je verjetno pri vas tudi prijavljen, torej ga ne morete izseliti s policijo. Lahko pa jih pokličete, kadar bo nasilen. Samo kaj, ko ne bodo storili drugega, kot obema napisali položnico za motenje javnega reda in miru. In potem bodo šli. Vi pa boste ostali in vaš sin tudi. Ne bo šlo drugače, kot tako, da položaj obvladate in nad njim tudi prevzamete nadzor. Najbrž veste, da vaš sin pije in razgraja zato, ker je globoko v sebi zelo prizadet. Ranjen. Verjetno ste mu kakšno rano povzročili tudi vi, zagotovo pa se mu je prvič zamajal svet, ko mu je umrl oče. Takrat se je zanesljivo počutil zapuščenega in ta vzorec še vedno nosi v sebi. Pomagajte mu, da spet najde samega sebe, saj tudi vam ne bi bilo vseeno, če bi ga kar vrgli čez prag. Ponudite mu roko, da se vam bo odprl, in ko bo izjokal svojo bolečino, bo tudi on drugače gledal na življenje in na ljudi okoli sebe. Povem vam, lepa beseda lepo mesto najde. Želim vam, da odnos s sinom uredite tako, da bo za oba prav. Ko bo sprevidel vaš položaj, se bo sam odselil. Srečno!