Pozdravljeni, spoštovana gospa Magdalena. Verjamem, da ste že večkrat dobili pismo, v katerem vas nagovarjajo s spoštovana. Vidite, prav o tem vsebinskem vidiku te besede bi se rada pogovorila z vami. Mnogi bi morda mislili, da sem starejša upokojena gospa, ki se ukvarja z nekimi staromodnimi zadevami, kot so na primer spoštovanje, vljudnost, bonton. Vidite, pa nisem. Sem 34-letnica, torej mlada ženska, ki pa goji očitno drugačne predstave o življenju ter sobivanju ljudi od večine. Sama opažam, da se je družba v zadnjih letih obrnila k nekim drugim »vrednotam«, ki ne spoštujejo človeka. Verjamem, da so ljudje v vseh časih godrnjali nad nespoštljivostjo in malomarnostjo, kadar govorimo o temeljnem spoštovanju do sočloveka. Ampak razlike od starih časov so več kot očitne. Včasih so bili mladi uporniki in so jih starejši že zato kritizirali, zdaj pa se ne znajo vesti ne mladi ne stari. Opažam, da tudi tega spoštovanja ni več med ljudmi. Naj navedem nekaj primerov. Pred kratkim sem se peljala z vlakom in fanta blizu mene je ženska, ki je pravkar vstopila na vlak, vprašala, ali lahko umakne torbo s sedeža, da bi se usedla. Fant ji je ledeno hladno, ne da bi jo pogledal v oči, odgovoril: »Tu je zasedeno za mojo torbo.« Naprej. Imam prijateljice, ki so v različnih službah. Povedo mi, da med sodelavci ni več nobenega tovarištva, samo še tekmovalnost in boj za naklonjenost šefov. Ljudje hodijo v službo slabe volje, depresivni, že zjutraj utrujenih misli. Sama imam to srečo, da sem sama svoj šef in tako nimam priložnosti za kakršne koli konflikte. Tudi partnerski odnosi in družine razpadajo, velikokrat tudi iz popolnoma banalnih razlogov. Kolegica, ki poučuje v osnovni šoli, mi je pripovedovala, da še nikoli v njeni skoraj 30-letni karieri otroci niso bili tako sebični, egoistični, nervozni, nesočutni in napadalni, velikokrat tudi brez razloga. Skrbi me, kam se obrača ta svet, ko bi pa vendar lahko marsikaj spremenili, vsaj vsakdo pri sebi. Drobne pozornosti, kakšen prijazen dober dan, nesebična pomoč, topel nasmešek, pa bi bilo za začetek dovolj. Vem, da ne vi ne jaz ne bova rešili sveta, ampak me kljub zanima vaše mnenje. Smo res ljudje, ki tako razmišljamo, v manjšini?
          Metka

Draga Metka, prepričana sem, da vaše razmišljanje deli še veliko ljudi, tudi jaz. Zdi se mi namreč, da življenje teče tako bliskovito, da velikokrat pozabljamo na temeljne človeške vrednote in se prepuščamo trenutnim užitkom porabništva. Strinjam se, spoštovanje je tisto, ki bi moralo biti temelj vsega, zlasti pa medčloveških odnosov. Ampak tega se naučimo tako, da ga izkusimo, torej da nas kot otroka spoštujejo. Vendar pa spoštovanje ni osrednja vrednota slovenskih družin, rekla bi, da je osrednja vrednota denar. To ni samo slovenski pojav, ampak je splošen in nas pelje v razvrednoten svet brez čustev in sočutja. K sreči nas ni tako malo, ki bi si želeli svoje življenje preživeti v medsebojnem razumevanju in sožitju, ki spoštujemo ali pa se vsaj trudimo spoštovati vse ljudi ne glede na to, od kod prihajajo in kakšni so. Ne vem, zakaj in kdaj se je to zgodilo, a otrokom dajemo za vzor tiste, ki so z malo truda veliko zaslužili, tiste, ki so zmagali na tekmovanju, in tiste, ki se znajdejo. Kot da bi bilo najpomembnejše materialno preživetje. Pa ni. Življenja si ni mogoče v nedogled zapolnjevati s predmeti, s praznim ničem, za kakovostno in srečno življenje potrebujemo vsebino, vrednote, etiko, moralo, spoštovanje. Za zares polno življenje potrebujemo duhovno izpolnitev, čustveno stabilnost, seveda pa mora biti izpolnjen tudi materialni minimum. Minimum pravim, saj ne potrebuješ, ko imaš vse našteto, ko si duhovno in čustveno izpolnjen, več materialnih dobrin, le še najnujnejše. S tem si osvobojen velikega bremena, hkrati pa narediš prostor za tisto, čemur rečemo medčloveški odnosi. Poslušaš, tolažiš, razumeš. In tukaj se rodi spoštovanje. Najprej do sebe, ki ni odvisno od stanja na bančnem računu, ampak se spoštujemo zaradi svojih vrlin. Iz spoštovanja do sebe se rodi spoštovanje do drugih. Oziroma, kdor ne spoštuje drugih ljudi, tudi sebe ne. Hvala za pismo.