Spoštovana gospa Magdalena, po temeljitem premisleku se vam oglašam z vprašanjem, na katerega za zdaj še nisem našla odgovora. Naj vam zaupam, za kaj gre. Sem upokojenka pri 65 letih, vdova, živim v hiši skupaj s hčerjo, ki še študira, in sinom ter njegovo družino.

Moram reči, da se lepo razumemo, da med nami ni prepirov za prazen nič in da se o vsem lepo mirno pogovorimo. Zadnje čase pa opažam pri vzgoji mojih dveh vnučkov – oba še hodita v vrtec – stvari, ki se mi zdijo hudo napačne, pa se sinu in snahi ne upam nič reči, ker ne bi želela, da bi se počutila kakor koli ogrožena zaradi mojega mnenja. Po drugi strani pa pred mojimi očmi delata škodo otrokoma, za katera mi nikakor ni vseeno. Za kaj gre? Moja vnučka, deček in deklica, sta že pri treh oziroma petih letih prava mala materialista. Nenehno zahtevata nove igrače in drugo, kar se mi ne zdi problematično, saj smo bili vsi otroci takšni. Tisto, kar se mi zdi, da moj sin in snaha delata narobe, je, da jima vse kupita. Prav vse, kar si zaželita, tudi dobita. To se mi zdi zelo nevzgojno, saj se mora otrok že v zgodnjem otroštvu naučiti, da vsega na tem svetu ne more dobiti, lahko pa si uresniči marsikatero željo, če prav in pošteno dela in se za kakšno stvar tudi potrudi. Bojim se, da imata očka in mamica mojih dveh sončkov malce slabo vest, saj prideta iz službe šele ob petih, pa se hočeta potem otrokoma odkupiti z igračami in oblekami ter knjigami in čeveljčki. Ne zdi se mi normalno, da ima deklica pri treh letih sedem parov čevljev za zimo. To se mi zdi zelo potratno, po drugi strani pa otroku prav nič ne koristi, le škoduje, če dobi prav vse, kar si izmisli. Prosim vas, Magdalena, da mi poveste svoje mnenje glede tega problema, hkrati pa upam, da mi boste znali svetovati, kako naj izpeljem, da bi jima svoje mnenje povedala nevsiljivo, saj mislim, da bi jima koristilo pogledati na stvar tudi malce bolj objektivno oziroma iz drugačnega zornega kota, kot je njun. Želela bi si le, da bi sprevidela, da otroku ne delata koristi, ampak škodo. Po izobrazbi sem pedagoginja in o teh stvareh kar nekaj vem, nočem pa se vmešavati v njuno vzgojo. Kaj mi svetujete, Magdalena? Za odgovor že vnaprej hvala.

           Meri

Draga Meri, še kako se strinjam z vami! Otroška duša sprejema ljubezen in pozornost iz okolice v različnih oblikah in ena od njih so tudi materialne dobrine, s katerimi tako radi zasipamo otroke, da jih razveselimo, da se jim odkupimo, da jim ugodimo. Strinjam se, da to ni dobro, saj se otroci v tem položaju, ko so jim na mah izpolnjene vse (materialne) želje, površinsko sicer počutijo dobro in se vsake nove igrače tudi iskreno razveselijo, a so prikrajšani za veliko drugih lepih občutkov, ki so povezani z željami in njihovim izpolnjevanjem. Deček, ki bo po dveh minutah tečnarjenja dobil želeni avtomobilček, se bo z njim igral dve uri, nato pa ga bo zavrgel in zahteval novega. Seveda ga bo dobil. Če pa bi mu mama na primer rekla, da bo želeni avtomobilček dobil čez dva ali tri mesece, bi bilo to dolgo pričakovanje, to veselje in naraščajoča želja tisto, kar bi mu dalo bolj dolgotrajen občutek sreče. Pričakovanje je včasih slajše od dejanske izpolnitve želje in večje in daljše, kot je pričakovanje, lepše je po tem, ko se želja izpolni. Ko bo ta deček potem čez tri mesece dobil želeni avtomobilček – tri mesece sta ga z mamo hodila v trgovino gledat –, bo imel do njega popolnoma drugačen odnos, kot bi ga imel, če bi igračo dobil takoj. Ker ga je težko čakal, mu ta avtomobilček zdaj nekaj pomeni, ne bo ga zavrgel, ampak bo lepo ravnal z njim. Skratka, zdi se mi, da bi, če bi bile otrokom materialne dobrine malo teže dostopne, jih znali bolj ceniti in ob daljšem procesu izpolnjevanja želje bi tudi neprimerno bolj uživali, kot uživajo zdaj, ko igračo dobijo, še preden željo izgovorijo do konca. Ko bo staršem postalo jasno, da otrokom ne delajo usluge, ampak veliko škodo, če jim ne postavljajo vsakovrstnih meja, bodo morda – s težkim srcem – spremenili način vzgoje. Kaj pa, če bi sinu in snahi za začetek za novoletno darilo kupila zbrana dela Jasperja Juula, danskega psihologa, ki poljudno pojasnjuje te procese in ponuja tudi nekatere smernice v razvoju sodobne vzgoje. Morda pa vam ne bo treba sploh nič reči, ampak bo knjiga dovolj. Poskusite, morda bo uspelo. Srečno!