Spoštovana gospa Magdalena, naj vas najprej pohvalim za vaše odgovore, vedno jih preberem. Prav zato sem se tudi odločila, da vam pišem. Moja težava je v tem, da sem zadnje čase nenehno utrujena. Stara sem 25 let, v tretjem letniku na fakulteti, živim pri starših, čeprav sem večino časa pri fantu ali v domu v Ljubljani. Pred približno desetimi meseci sem prenehala redno vaditi odbojko in približno takrat se je začela moja utrujenost. Ne glede na to, koliko časa spim, se zjutraj zbudim utrujena in se potem komaj privlečem na fakulteto, nisem zbrana na predavanjih, nenehno bi spala. Ob tem sem seveda zelo nezadovoljna s sabo, strah me je, da se bo iz tega razvila depresija, strah me je, da bo to stanje še dolgo trajalo, v bistvu me že kar malo grabi panika. Počivam in spim, kolikor lahko, podnevi navadno ne, čeprav sem tudi o tem že razmišljala. Da bi šla kar spat in bi spala, dokler se ne naspim, pa če bo to ves teden. Ta zamisel se mi je zdela najprej dobra, potem sem se raje odločila za redne sprehode, ampak mi niso v nobeno zadovoljstvo, ker mi je tudi hoditi težko. Bliža se čas izpitov, ne vem, kako bom študirala, saj nimam prav nobenega delovnega zagona. Vse mi je odveč, še najbolje se počutim zvečer, kadar ležem v posteljo in vem, da lahko zaspim. Fantu se zdi čudno, kako da me nič več ne zanima, ni mi do seksa, še do nežnosti ne. Postala sem brezvoljni robot, ki počne stvari le še zato, ker jih mora, in ne zato, ker bi si to želela. Rada bi spremenila to stanje, pomislila sem že tudi na to, da bi šla k zdravniku, ampak nočem, da bi mi nalepili nalepko depresija. Rada bi bila spet vesela in zadovoljna, kot sem bila včasih, in ne vem, zakaj nisem več, saj se vendar razen odbojke ni prav nič spremenilo. Je mogoče, da je v tem vzrok mojih težav? Naj spet začnem trenirati odbojko? V isti zasedbi to ne bo mogoče, morda rekreativno. Ne vem, zmedena sem in se ne znajdem najbolje. V meni je bilo vedno toliko življenja, zdaj pa sem kot uvenela roža. Kaj naj storim?
          Lea
Draga Lea, čim manj se vznemirjaj zaradi te svoje utrujenosti, saj boš drugače še bolj utonila vanjo. Kar zdaj najbolj potrebuješ, so tvoja ljubezen do sebe, potrpežljivost, skratka, kar se da ljubeč odnos do sebe. Utrujena si lahko iz več razlogov, prav gotovo je eden tudi ta, da si prenehala redno vaditi odbojko, ki gotovo ni bila le šport, ampak je pomenila tudi druženje. Morda te je to tako prizadelo, da si začela nekako žalovati, in to lahko povzroča utrujenost. Lahko se te je lotila kakšna zoprna bolezen in te izčrpava, lahko pa je tvoja utrujenost popolnoma psihosomatska. Tvoja zamisel o neomejenem spanju mi je zelo všeč, jaz bi ji dodala še: v kakšnem obmorskem letovišču. Privošči si dopust! Pojdi – obvezno sama – na kakšno spomladansko dalmatinsko obalo, v prijeten apartma in le spi, jej in se sprehajaj ob morju. Izklopi. Mislim, da je prav to tisto, kar najbolj potrebuješ. Štirinajst dni crkljanja in martinčkanja na soncu, dobra hrana in počitek. Zakaj ti svetujem, da odpotuješ sama? Ker boš le tako imela čas zase, lahko se boš pogovorila in pomirila s sabo, ves čas boš lahko posvetila sebi. Če tudi po takšnem dopustu ne bo nič laže, ti vsekakor svetujem obisk zdravnika, morda tudi kakšnega psihologa. Verjetno je prišel čas, da se posloviš od starih vzorcev, in ta prehod je vedno nekoliko boleč. Zaupaj vase in se iskreno vprašaj, kaj te teži. Ko si boš odgovorila, boš natančno vedela, kaj storiti. Zaupaj, da bo ta utrujenost minila in boš spet lahko dihala s polnimi pljuči. Pri tem ne pričakuj preveč od drugih, izvir življenja boš našla v sebi. Fant in starši ti lahko stojijo ob strani, ne morejo pa ti odvzeti bremena, ki si si ga naložila in ga zdaj stežka nosiš. Najdi način, da boš vsaj del bremena odložila, da se boš pomirila s sabo in spet zaživela polno življenje kot nekoč. Verjemi v to, da bo še vse prav, verjemi v dober razplet, in potem te to ne bo več bremenilo. Zapomni si, da si največja bremena naložimo sami in kot smo si jih bili naložili, jih lahko tudi odložimo. To je stvar odločitve in ko enkrat sprejmemo popolno odgovornost za svoje življenje, tudi bremen ne nosimo več tja v en dan, ampak le še tista, ki so nujna za naš obstoj. Spočij si, potem pa naprej. Srečno!