Draga Magdalena, pišem ti zato, ker sem v stiski, v dilemi, ki je ne zmorem sama rešiti. Stara sem 32 let in imam sina, starega tri leta. Oče se ne zmeni zanj, zato živiva sama v majhni garsonjeri, ki sem si jo uredila v hiši mojih staršev. S starši se dobro razumem in v tem položaju so mi pripravljeni maksimalno pomagati, pa vendar … Prijateljica je našla oglas, da v tujini iščejo delavce v gostinstvu, in ker sem tudi sama gostinka, plače pa so pri nas zelo slabe, sem začela razmišljati, da bi šla z njo. V tujini bi ostala kakšno leto, dve, vendar bi moral moj sin v tem času ostati pri mojih starših. Starši so nad to idejo skoraj navdušeni, ker vnuka obožujejo, meni pa se zdi, da me otrok prav zdaj najbolj potrebuje in da bi morala biti z njim. To mi pravijo tudi prijateljice, ki imajo same otroke. Ne morem se odločiti. Po eni strani me vabi dobro plačano delo, vem, da bi za prihranjeni denar lahko marsikaj kupila, po drugi strani pa se zavedam, da bi bil to hud šok za mojega otroka, tega pa mu preprosto ne morem narediti. Prijateljica se je medtem že dogovorila za delo, in sicer za naju obe, tako da je to urejeno, mene pa vedno bolj skrbi, kaj bo z otrokom. Starši me prepričujejo, da bo vse v redu, da bodo lepo skrbeli zanj, in to jim tudi verjamem, pa vendarle se mi zdi, da v njegovi otroški glavici lahko nastane zmeda, če me nenadoma ne bo več. Saj bom redno hodila domov, a vseeno mislim, da bo za otroka to šok. Kaj misliš ti, Magdalena? Še kakšnih štirinajst dni imam časa, da se dokončno odločim, in upam, da bom dobila tvoj odgovor v tem času. Služba, ki jo imam zdaj, je zelo naporna in sin je pogosto že zdaj ves dan pri starših, poleg tega sem zaposlena za določen čas in imam zelo nizko plačo. Lahko si misliš, da sem v takih razmerah nezadovoljna, in tudi zato bi rada odšla za nekaj časa v tujino, da malo spremenim način življenja. Prosim te, odgovori mi čim prej, na tvoje mnenje veliko dam, zato sem ti tudi pisala. Želim ti še naprej uspešno rubriko in te lepo pozdravljam. Prosim, da ne objaviš mojega pravega imena. Hvala.
           Zdenka

Draga Zdenka, to je pa res dilema, in če bi živeli v normalnih časih, bi ti brez razmisleka rekla, da ostani z otrokom, tako pa vem, kaj pomeni mizerno življenje in kako močna je želja po izboljšanju finančnega položaja, zlasti pri mladih. Razumem te, hočeš pač zaslužiti in se dokazati, in ker so v teh časih takšne priložnosti redke, se zdijo še dragocenejše. Da bi vzela sina s sabo, verjetno nisi niti razmišljala, vendar je tudi to možnost. Vprašanje pa je, kakšen delovnik boš imela na novem delovnem mestu in kako se boš znašla brez pomoči staršev, ki ti zdaj stojijo ob strani. Če je tvoj sin vajen živeti pri dedku in babici in če mu boš lepo razložila, kam greš in kdaj se vrneš, mislim, da bo to sprejel. Ne smeš pa ga pustiti brez razlage in pojasnila. Mislimo, da otroci pri treh letih še nič ne vedo in ne razumejo, vendar to ni res. Z otrokom se je treba pogovarjati prav tako kot z odraslim človekom, le na drugačen način, z njemu razumljivimi besedami. Če mu boš pojasnila, kam greš in zakaj in kdaj prideš, bo pomirjen in bo vedel, da ga nisi zapustila. Pridi čim večkrat domov in tisti čas potem intenzivno preživi s sinom. Posebej prvič, potem ko boš odšla, pridi hitro domov na obisk, da to potem postane vzorec: mama je šla, ampak se je vrnila. Skratka, sina obravnavaj kot enakovrednega družinskega člana, ki ima pravico vedeti, kaj se dogaja, in mislim, da bo ta šok preživel. Vse to velja, če se boš odločila, da greš v tujino. Če pa se boš odločila ostati doma, v razmerah, v katerih si nezadovoljna in imaš občutek, da nisi vredna nič, boš vse življenje mislila, kaj si zamudila, in boš še bolj nezadovoljna. Na koncu boš krivila sina, da zaradi njega nisi mogla iti. Povem ti, boljše je, da greš in se preizkusiš na trgu, zaslužek ti bo vlil občutek samozavesti, in ko se boš čez čas vrnila domov, boš imela vsaj občutek, da si nekaj napravila, da nisi samo čakala, da ti rešitev pade z neba. Za tvojo samozavest bi bil odhod v tujino vsekakor dober obliž. Svetujem ti, da poskusiš, greš in potem vidiš, kako se obnese. Če bo tvoja odsotnost slabo vplivala na sina, se še vedno lahko kadar koli vrneš. Srečno!