Draga Magdalena, pišem ti, ker mi boš morda znala pojasniti, kaj se mi dogaja enkrat na mesec ob polni luni, po navadi pred menstruacijo. Že zbudim se navadno slabe volje in kar naenkrat imam občutek, da se je ves svet zarotil proti meni in postanem prizadeta in jezna ter se začnem vesti kot majhen otrok. To traja dva, tri dni in v tem času se po navadi z vsemi skregam, nič mi ni prav, vsakogar samo kritiziram. Vse to delam iz nekakšne obrambe, in čeprav imam okoli sebe zelo razumevajoče ljudi, je normalno, da jim moje najedanje vsake toliko časa prekipi. Partner me že dobro pozna, zato iz moje »slabe volje« ne dela nobene drame, takrat se preprosto umakne in poskrbi za kakšno presenečenje, s katerim me navadno zna razveseliti. Včasih pa mine kar samo od sebe in potem se čudim, kadar mi kdo omenim, kaj vse sem mu še pred dnevi izrekla. Jaz se vsega skupaj bolj bežno spomnim, spet postanem prijazna, topla in nežna, kakršna sem tudi večino časa. Enkrat na mesec pa eksplodiram in takrat sem prepirljiva in zlahka padam v konflikte. Teh svojih izpadov bi se rada odvadila, zato te prosim, svetuj mi, kako naj brzdam svojo jezo in sovraštvo do sveta v tistih dneh. Po dveh, treh dneh pa se zjutraj zbudim naspana, sonce sije, vse je spet lepo in krasno. Žvižgam si pod tušem, v nedogled klepetam s prijateljico, komaj čakam, da pride ljubi domov. Skratka, vse je normalno. Tiste dneve pa, kot da nisem jaz, kot da se je vame naselila nekakšna pošast in zdaj uničuje vse, kar sem jaz leta in leta gradila. Prosim te, Magdalena, svetuj mi, kako naj se zavarujem pred lastnimi izbruhi besa in to svojo znamenito »slabo voljo«? Imaš kakšno idejo? Prijateljica mi pravi, da je vse to povezano s hormoni in s polno luno, pa ne vem, ali je res tako. Kaj misliš ti? Za odgovor ti bom res hvaležna.

           Maca

Draga Maca, na tvoje vprašanje verjetno obstaja več odgovorov, jaz ti bom odgovorila v okvirih tega, kar poznam, saj drugače niti ne morem. Deloma ima tvoja prijateljica prav, hormonska slika se v času predmenstrualnega sindroma (PMS) zelo spremeni in to prav gotovo vpliva na razpoloženje vsake ženske. Če nič drugega, smo takrat ženske mnogo bolj občutljive in nas zunanji dražljaji zlahka vržejo iz tira. Morda se v tem času tudi okrepi občutek nezadovoljstva in občutki jeze, ki se v našem spominu kopičijo iz dneva v dan, ker jih skrivamo pod dobrohotnim nasmeškom. Bolje se je rahlo razjeziti, t a k o j ko začutimo jezo, kot pa jo kopičiti mesece, leta in potem na lepem eksplodirati. Zato ti predlagam, Maca, da se začneš ukvarjati s tem, da boš sprejela tudi tisti del sebe, ki je najbolj jezen. Jeza je po navadi odziv na bolečino, zato se ne obsojaj, ampak si začni prizadevati, da boš najprej ozavestila, nato pa še ozdravila to jezo, ki je pravzaprav (krivična) jeza, ki jo ti gojiš sama do sebe. Zakaj? Ko si boš pošteno in odkrito odgovorila na to vprašanje, bo tudi jeza izginila. In ko se bo spet pojavila, jo izrazi takoj, pa se ne bo bohotila v tebi in te takrat, tiste dni, ko si najšibkejša, ne bo čisto prevzela in te preplavila. Drugače pa se lahko za tiste dni oborožiš z zelišči, ki pomirjajo, se lotiš kakšnega generalnega čiščenja ali kaj podobnega. Tako boš jezo konstruktivno uporabila v svojo korist in ne boš več delala v svojo škodo. Vsi se kdaj vedemo kot razvajeni otroci, ko hočemo pozornost in ljubezen, in če je ne dobimo dovolj – v tistih dneh je ni nikoli dovolj, kajne? –, smo tečni in zoprni. Vse to je človeško, zato se sprejmi tudi s te plati, poskušaj biti bolj milostna in prijazna do same sebe, pa bodo tudi ti akutni napadi krajši in milejši. Predvsem pa se čim prej loti odgovora na vprašanje, zakaj čutiš tako sovražnost – do same sebe. To ni prav. Kar ti ni všeč na tebi, lahko vedno spremeniš, to pa stori tako, da se boš imela bolj rada. Ampak najprej moraš sprejeti tudi tisto, kar ti ni všeč. Čim prej, čim prej. Srečno!