Draga Magdalena, z veseljem ti pišem, ker vem, da si bom lahko s tvojim odgovorom pomagala. Ti bom povedala kar od začetka. Sem mlada upokojenka in pred pol leta sem se prijavila na dvodnevno kreativno delavnico in tam spoznala žensko, ki je imela hude probleme sama s sabo. Nekako sva se zbližali in pokazalo se je, da ima za sabo zares težko življenjsko zgodbo. Bila mi je hvaležna, ker sem jo poslušala, in ob slovesu sem ji dala svojo telefonsko številko. Pred dnevi me je poklicala in zelo sem se je razveselila. Ko mi je povedala, da se je loteva depresija, sem jo takoj povabila na sprehod, potem pa še na čaj k sebi domov. Prijetno sva se pogovarjali dve uri, tudi o zelo intimnih stvareh. Vendar nisem vedela, da si moja nova znanka najino druženje razlaga kot tesno prijateljstvo. Sama sem vse skupaj doživela kot zanimiv pogovor z novo znanko. Za prijateljstvo potrebujem mnogo več časa, čeprav sem morda videti povsem zaupljiva. Poleg tega mi je nova znanka v uri in pol pogovora razkrila nekaj svojih lastnosti, ki sem se jih dobesedno ustrašila, zato sem na koncu komaj čakala, da gre. Dve uri pozneje me je poklicala, mi še enkrat povedala, da nima nikogar, in me vprašala, ali lahko v bolnišnici, kamor čez nekaj dni odhaja na operacijo, pusti mojo telefonsko številko, da bi ob morebitnih zapletih poklicali mene. Bila sem osupla, njeno prošnjo pa sem doživela kot težko breme. Med pogovorom se je pokazalo, da se na sorodnike res ne more zanesti, kljub temu pa ima nekaj prijateljev, ki jo poznajo že dlje in so si torej bližje kot midve, ki sva se videli komaj trikrat v življenju. Rekla sem ne in bila sprva zadovoljna s svojo odločitvijo, potem pa me je zgrabila taka slaba vest, da sem jo skoraj poklicala in ji rekla, da ji dovolim, kar me je prosila. K sreči tega nisem storila, temveč sem se vprašala, kaj je moja prva naloga, skrbeti zase ali za druge. Ugotovila sem, da moram najprej poskrbeti zase, saj tudi jaz nisem več med najmlajšimi – sem že srečala abrahama – in imam svoje težave, predvsem pa pravico, da se sama odločim, katero breme bom sprejela na svoje rame in katero ne. Pogovorila sem se s prijatelji in prijateljicami in vsi so me podprli, jaz pa imam še vedno slabo vest, ker čutim, da bi ji morala pomagati, kar me je prosila. Po drugi strani vem, da sem ravnala prav, saj ne morem kar prevzeti odgovornosti za žensko, ki je ne poznam in mi ni všeč. Povej mi, Magdalena, je človek dolžan pomagati tudi, kadar ve, da ne bo zmogel? Ali ni morda od mene zahtevala preveč? Hvala za odgovor in še veliko uspeha z rubriko.
           Marja

Draga Marja, prav hvaležna sem ti, da si odprla to temo. Mislim, da je lepo, če človek pomaga sočloveku, vendar šele po tem, ko je sam dovolj močan, da to z lahkoto napravi. Tvoja nova znanka te je v resnici prosila preveč, vendar jo razumem. Po dveh urah intimnega pogovora si je zagotovo ustvarila vtis, da sta postali tesni prijateljici, ni pa vedela tega, da ti gre pravzaprav na živce in da komaj čakaš, da gre. Bonton nam ne dovoljuje, da bi kaj takega rekli naglas, zato ljudje ne dobivajo pravih informacij o sebi. Očitno se je tvoja nova znanka počutila dovolj varno, da te to vpraša, saj je sodila po sebi oziroma v okviru informacij, ki so bile dostopne njej. In je poizkusila. Ti pa si postavila mejo, in čeprav si jo zavrnila, si ravnala prav, saj si dolžna najprej poskrbeti za svoje dobro počutje. Žrtvovanje nima nikakršnega smisla in na koncu izgubita oba: tisti, ki se je žrtvoval, in tisti, za katerega se je prvi žrtvoval. Ja, ravnala si prav in ne imej slabe vesti, saj sem prepričana, da se je znanka znašla po svoje. Predvsem pa bo zdaj vedela, kje je meja in je – upajva – ne bo več prestopila. Pa razmisliva še takole: denimo, da bi ji dovolila pustiti tvoje podatke, če bi se kaj zapletlo. Tudi če zapletov ne bi bilo, bi si tvoja nova znanka naslednjič vzela še več, ker bi bila prepričana, da si lahko, saj bi ji ti dovolila. Bilo je torej nujno, da ji postaviš mejo, pa naj stane, kolikor hoče. Odpusti si, da se nisi žrtvovala in si zaradi dobrega srca nakopala mogoče veliko nadlogo. Zakaj? Ne, nisi dolžna pomagati, če misliš, da ne boš zmogla. Nihče česa takega tudi nima pravice zahtevati od tebe. Ravnala si popolnoma prav.