Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam v upanju, da boste našli čas za odgovor in razmišljanje o tem, kako otrokom postaviti meje. Sem babica trem vnukom, dvema deklicama in enemu fantu. Ta je že v puberteti, deklici pa to težavno obdobje še čaka, saj sta šele začeli hoditi v šolo. Ne glede na to, kako dobro mnenje imam o sinu in hčeri, ki vzgajata svoje otroke – hči dva, sin enega –, kakor najbolje zmoreta in znata, se mi zdi, da gre vzgoja otrok v napačno smer. Mislim, da ne bi smeli tako ostro nastopati proti telesnim kaznim, saj so te včasih edini izhod in dober način, da otroku postavimo meje, ko je še čas, in ne prelagamo tega opravila na pozneje ali morda na šolo. Pri svojih treh vnukih opažam, da so navajeni dobiti prav vse, kar si zaželijo ali zamislijo, in če kdaj nanese, da česa ne morejo dobiti, je to prava katastrofa. Ne razumem, kako jim nihče ni povedal, kaj pomeni besedica: »Ne!« In ko jo poskušam uveljaviti sama pri svojem delu vzgoje, ko so pri meni, mi rečejo, da sem sitna in čudna. Zdi se mi, kot da se ta svet vrti v smer, ko bo otrokom vse dovoljeno in ko sploh ne bo več nobenih meja, ampak si bodo starši sposojali denar, da bodo lahko ugodili muham svojih najstnikov. Nekaj podobnega se dogaja tudi v moji družini, ko sta hči in zet najela posojilo, da sta lahko sinu kupila kolo, kakršnega si je želel. To se mi zdi absurdno in nikakor ne podpiram vzgoje, ki uči, da otrok m-o-r-a dobiti prav vse. Pa ne mislim le v materialnem pomenu. Ti otroci so tudi neučakani, predrzni in nasploh ne spoštujejo starejših. Ne obsojam jih, saj jih tega ni nihče naučil. Me je pa strah, kako bo videti človeška družba, ko bodo današnji najstniki zasedali odgovorna mesta v njej. Plovemo v smer popolnega egoizma in če se ne bo kaj zelo spremenilo, se bojim, da se nam ne piše ravno dobro. Posebno nam starejšim, ki bomo čez deset, 20 let potrebovali pomoč. Kdo nam bo pomagal? Morda naši vnuki proti bogatemu plačilu? Zato razmišljam, da je novi zakon, ki prepoveduje telesne kazni, dolgoročno pravzaprav škodljiv in bo naredil več škode kot koristi. Ne zagovarjam surovežev, ki se znašajo nad svojimi otroki, mislim pa, da ena čez rit v pravem trenutku še nikomur ni škodila, prej koristila. Zelo me zanima vaše mnenje in hvala zanj.
         Judita

Draga babica Judita, popolnoma se pridružujem vašemu strahu, saj moram reči, da tudi mene skrbi, čeprav si ves čas govorim: »Zaupaj! Zaupaj!« Mislim, da potrebuje otrok med svojim odraščanjem varnost, ljubezen in toplino, pa tudi red, spoštovanje in delovne navade. Mladi starši, ki hodijo v službo, zelo malo časa preživijo z otrokom, zato se mu poskušajo odkupiti z lepimi igračkami in oblekicami, pri tem pa ne vedo, da otroku zapolnjujejo čustveno praznino z nečim, kar bo sčasoma postalo kot nadležna droga. Če si otrok zaželi denimo kolo in ne dobi najboljšega, najdražjega ali ga ne dobi takoj, si razlaga, da ga starši ne marajo. Ta (napačna) ugotovitev ga spravi v bes in zato se na vse kriplje bojuje, da bi svoj košček »ljubezni« vendarle dobil. Da je pravzaprav to ljubezen, se ni naučil sam, ampak so ga starši tako, da so mu vedno kupovali in kupovali, kar koli že. Otrok je čustveno praznino zapolnil z željo po materialnih dobrinah. Če se je to zgodilo v najzgodnejšem obdobju življenja, je ta vzorec ponotranjil in tako bo živel, dokler se ne bo pokazala potreba ali priložnost, da ga spremeni. Vzgoja otrok je zelo zahtevno opravilo in v splošni zmešnjavi sodobnega vsakdanjika se številni mladi starši slabo znajdejo. Kombinirajo po svojih najboljših močeh, pri tem pa vsi po vrsti priznavajo, da si starševstva niso predstavljali tako. Romantične podobe starševstva nimajo veliko opraviti z dilemami in težavami, ki niso vedno preproste in lahke, mislim pa, da so otroci dovzetni za vsakršno učenje in si bodo tudi posamezne delčke vaše vzgoje dobro zapomnili, čeprav zdaj ob tem godrnjajo. Mislim, da je dolžnost vsakega starša, da otroka pripravi na življenje, in k temu spadata tudi postavljanje meje in omejevanje svobode. Pozneje, v odraslosti, se človek te veščine seveda lahko priuči, vendar prej zelo in obilno trpi. Srečno!