Spoštovana gospa Magdalena, čeprav vam pišejo predvsem ženske, sem se opogumil in vam napisal pismo o tem, kar me teži. Star sem 32 let, tri leta sem poročen z žensko, ki jo imam iskreno rad in imava majhna otroka. Čeprav sem si zelo želel družine in otrok, zdaj opažam, da me družinsko življenje duši in me dela nesrečnega. Nenadoma nisem več svoboden, nikamor ne morem, vse moje življenje je podrejeno logistiki z otrokoma. Družine si vsekakor nisem predstavljal tako in čeprav imam svojo ženo iskreno rad in jo ljubim, se mi včasih zdi, da bi bil raje spet sam kot nekoč. Hodil bi na srečanja s prijatelji, gledal bi filme po televiziji, lahko bi do dvanajstih spal, lahko bi si privoščil dolg dopust. Žena in otroci mi pomenijo res zelo veliko, ne znam si predstavljati, da jih ne bi bilo, vendarle pa včasih pomislim, kako bi bilo lepo, da bi bil vsaj kakšen teden ali dva spet sam, odvisen le od sebe, in bi imel na voljo ves čas tega sveta. Saj vem, da je moje razmišljanje nezrelo in neodgovorno, prav zato vam tudi pišem. Rad bi bil odgovoren mož in oče, pa si včasih preprosto ne morem pomagati, kadar sanjam o samskem življenju in svobodi. Naj povem, da sva z ženo že deset let par in da se ujemava v vseh bistvenih stvareh. Tudi otroka sta krasna, noro ju imam rad. Ker imava oba z ženo dobre dohodke, živimo v lepem, velikem lastniškem stanovanju, imava vsak svoj avto in vsako leto gremo najmanj za dva tedna na morje. Hočem povedati, da nam je vsekakor lepo in da sploh ne vem, kaj me duši, pa vendarle si ne morem kaj, da si ne bi priznal, da me duši prav to perfektno družinsko življenje. Včasih si mislim, da mu ne bom kos, da so to prevelike obremenitve in odgovornost zame, potem pa vse izpeljem, kot je treba, in sem zadovoljen. Zaradi te želje po samoti – najmanj 14 dni na leto – imam slabo vest in se tega ženi ne upam povedati. Rekel sem si, da bom najprej nekaj ljudi povprašal za mnenje. Tako pišem tudi vam. Vaš odgovor bom z zanimanjem prebral in se vam zanj že vnaprej zahvaljujem. Vlado
Dragi Vlado, zelo pogumen si, da si si priznal, kaj in kako čutiš, in da si bil to sposoben še ubesediti. Tega ne zmore vsakdo, čeprav sem prepričana, da večina mladih mož in očkov vsaj kdaj tako občuti kot ti. Popolnoma normalno je, da te družinsko življenje občasno duši, saj zahteva celega človeka v nenehni pripravljenosti. Z rojstvom otroka pa se oče in mama odpovesta velikemu delu svoje zasebnosti. Prav to ti manjka in občutiš pomanjkanje svobode, zasebnosti. Vsekakor ti predlagam, da se o tem pogovoriš z ženo, in si morda privoščiš 14 dni ločenega dopusta, jadranje s prijatelji ali kaj podobnega. Tako boš uresničil svoje sanje o svobodi, ne da bi zavrgel ali razdrl družinsko življenje. Predvsem pa si svoje sanje o samem življenju najprej odpusti, potem pa jih sprejmi kot del stvarnosti in jih enkrat na leto tudi uresniči. Zaradi tvoje odsotnosti družinsko življenje ne bo prav nič trpelo, le logistika bo malo drugačna, ampak to je v primerjavi s tem, kako ti bo odleglo, pravi mačji kašelj. Kar pa zadeva predstave o idealni družini, ti moram povedati, dragi Vlado, da nisi edini, ki si je družinsko življenje predstavljal drugače. To pravijo skoraj vsi, ki so se poročili in imeli otroke z velikim pričakovanjem o izpolnitvi, pa se je zgodilo popolnoma drugače. Zaradi težke preizkušnje, logistike, odgovornosti in po možnosti še stresne službe marsikdo ugotovi, da je pravzaprav razočaran. To se zgodi zaradi prevelikega ali preveč idealističnega pričakovanja, marsikoga pa razočaranje tudi zlomi. No, pri tebi se to ne bo zgodilo, posebno če si boš od časa do časa privoščil dopust sam. Tako menim jaz. Hvala ti za pismo in uživaj v družinskem in samem življenju, če si ga boš privoščil. Pri tem pa se ves čas zavedaj, da imaš tri svoje ljudi, ki te imajo radi in bi jim bilo zelo hudo, če bi bil ti nesrečen. Zato nikar ne oklevaj, ampak se z ženo čim prej odkrito pogovori o tem. Saj ni treba veliko besed, pojasni ji, da to potrebuješ, in zagotovo bo razumela. Drži se in srečno!