Spoštovana gospa Magdalena, sem zaskrbljena mama dveh osnovnošolcev, ki sta prav v teh dneh končala šolsko leto. Ne vem vam povedati, kakšna nervoza vlada pri nas doma, kadar se učita še za zadnje teste in ocene, in kako so nekateri učitelji nesramni pri ocenjevanju. Mlajši sin bi bil lahko odličen, če ne bi dobil trojke, pa učiteljica še slišati ni hotela, da bi ga še enkrat vprašala. Naj povem, da je mlajši v sedmem, starejši sin pa v devetem razredu. Pri njem je bilo ozračje še bolj napeto, saj se je poslavljal od osnovne šole in bo šel v srednjo. Ne vem, kaj je narobe s temi učitelji, da ne znajo razporediti spraševanja čez vse leto tako, da na koncu ne bi bilo takšne živčne vojne. Prepričana sem, da prav oni ustvarjajo takšno ozračje, saj vidim, da čaka na hodniku, kadar pridem v šolo, še več staršev, ki niso zadovoljni s takšno šolo in učitelji, ki niso prav nič kooperativni, kadar gre za ocene. Hvala bogu sta moja sinova še kar pridna učenca, tudi z disciplino doslej nismo imeli večjih težav, le za vsako oceno se moramo tako zelo bojevati. Vsi vemo, kako zelo pomembni so ocene in izobrazba in vsi želimo svojim otrokom najboljše. Nekateri učitelji pa svoj poklic jemljejo z levo roko in prav nič jim ni mar za naše stiske in za to, da bi si otroci pridobili kar najboljšo mogočo izobrazbo. Mislim, da bi morali učitelji bolj sodelovati s starši in bolj gledati na dobro otrok. Kaj mislite o tem, Magdalena, in kaj mi svetujete glede ocen? Hvala že vnaprej.
         Anabela

Draga Anabela, bojim se, da vas bom s svojim odgovorom močno razočarala. Mislim namreč, da starši nimajo kaj delati v šoli, razen na roditeljskih sestankih in morda enkrat ali dvakrat na leto na govorilnih urah, če nastane resna težava. Ocene, disciplino in program šolanja pa prepustite učiteljem. Starši po eni strani od učiteljev pričakujete, da bodo vzgojili vaše otroke in jih pripravili na življenje, po drugi pa jim jemljete vso avtoriteto in parlamentirate z njimi o tako zelo strokovni stvari, kot je ocena. Ocenjevanje ni stvar staršev in otrok in na ta način ne boste pripravili na življenje. Boste pa jih, če jim boste prepustili, da bodo sami poskrbeli za svoje ocene. Mislim, da starši s tem, ko učiteljem jemljete avtoriteto, pravzaprav sebi delate medvedjo uslugo, saj otrokom tako kažete, da ni avtoritete in da se na koncu vse zgodi zaradi njih in po njihovo. To za razvoj otroka nikakor ni dobro, saj je prav osnovna šola priložnost, da se otrok prilagodi skupini, da spoštuje red in disciplino, se nauči funkcionirati v družbi in z vrstniki. Če se starši preveč vmešavajo v vse to, ostane primarna družina v absolutnem ospredju in otrok sploh nima priložnosti, da bi primarno socializacijo, ki poteka v družini, nadgradil s sekundarno, ki poteka v šoli in v skupini vrstnikov. Če je tudi v šoli mama glavna, se bo otrok naučil, da je mama absolutno glavna. In ker to ni res, se bo naučil napačno. Kadar bo v okoliščinah, ki je mama ne bo mogla rešiti, bo močno razočaran in strt. Vsekakor bi bilo za otroke najbolje, da bi v šoli vladala pravila, ki jih postavijo učitelji in bi jih tudi spoštovali. Seveda vem, kako pomembne so ocene, vem pa tudi, da je sistem, ki temelji na tekmovanju za ocene, zgrešen in ga že v temeljih ne zagovarjam. Pomembno je znanje, ne ocene. Kdor se uči za ocene, bo naučeno kmalu pozabil. Če pa se nečesa naučiš iz radovednosti in motivirano, znanje ostane. Ampak to bodo otroci ugotavljali precej pozneje.
Predlagam vam, draga Anabela, da fantoma prepustite šolanje in jima le pomagate pri učenju, učiteljem pa začnete zaupati toliko, da jim bosta lahko tudi vaša sinova. Veste, ne boste vedno vi edini v življenju vaših sinov, morala bosta spoznavati tudi druge ljudi, vredne zaupanja. Samo tako se bosta namreč naučila, da je ta svet prijazen kraj za bivanje, in naučila se bosta reševati konflikte in odpravljati težave. Dokler jih rešujete vi namesto njiju, se tega nimata priložnosti naučiti. Sicer pa so zdaj že počitnice. Srečno!