Draga Magdalena

Draga Magdalena, to pismo ti pišem zato, ker bi se ti rada zahvalila za nasvet, ki si mi ga dala pred 15 leti. Takrat smo imeli doma težave in sem ti pisala. Hitro si mi odgovorila in po temeljitem premisleku sem res naredila, kot si mi svetovala. Moje življenje se je s tem korakom obrnilo v srečnejšo smer in zdaj sem srečno poročena, mamica nadobudnega šolarja in tudi diplomirala sem. Skratka, draga Magdalena, hvala ti za nasvet, ki mi je spremenil življenje. Želim ti srečno in uspešno novo leto.
         Taja

Hvala lepa, draga Taja, za tole pisemce. Želim ga deliti z bralci in bralkami Lady tudi zato, da bi jih povabila k pisanju. Če imate težave, napišite pismo in sploh ni nujno, da ga potem odpošljete. Počakajte dan ali dva, napišite novega, in čeprav ga ne boste odposlali, vam bo že pisanje prineslo olajšanje. Če želite odgovor na svoje pismo, mi ga boste morali seveda poslati, in upam, da mi vam bo uspelo odgovoriti tako, da boste moj nasvet lahko uporabili.
Draga Taja, tebi pa želim vsega dobrega in seveda eno lepo leto 2010. Hvala!

Kaja, oglasi se!

Še eno pisemce sem dobila, pa ni bilo zame, ampak za Kajo, ki mi je pisala pred nekaj tedni. Njeno pismo je bilo objavljeno 11. novembra z naslovom Hočem umreti. Kot kaže, nekatera srca še bijejo za sočloveka, gospa s celjskega želi Kajo spoznati, ji ponuditi roko, pomoč, objem. A kaj, ko je naša rubrika anonimna in nimam nobenih podatkov o Kaji, ki najbrž sploh ni Kaja, ampak kljub temu upam, da bere tele vrstice in se bo prepoznala ter mi poslala naslov, kamor ji bom poslala pisemce, ki je prispelo zanjo. Hvala vam, draga gospa T., ker ste začutili Kajino bolečino in ji ponujate roko. Hvala!
Hvala!
 
Ko se takole počasi sprijazniš, da življenje niso le rožice in da je včasih prav treba pasti v kakšno globoko luknjo, saj se med plezanjem iz nje največ naučiš, je vse laže. Verjetno pride to spoznanje z leti, ko nehaš pričakovati princa ali princesko na belem konju in se zazreš v stvarnost takšno, kakršna je. Z ljubeznijo, saj nam je bilo to življenje dano zato, da bi ga ljubili, uživali in ga delili z drugimi. V zadnjem času so naši medčloveški odnosi na veliki preizkušnji in upam, da jo bomo uspešno prestali. Da bomo znali tudi v najtežjih časih odpreti srce in sočloveku ponuditi roko. Da bomo znali neznancu podariti nasmeh, objem, morda kos kruha. Vse to kopičenje materialnih dobrin in pehanje za zaslužkom nas dela odvisne od denarja, brez katerega pa žal v tem svetu ni mogoče preživeti. Vendar se da preživeti tudi z zelo malo denarja. Ljudje ne potrebujemo vseh teh predmetov, vseh teh stvari, ki veliko stanejo in nas zadovoljijo le za kratek čas. Bolj potrebujemo drug drugega, občutek sprejetosti, pripadnosti, zaupanja. Dnevi, ki so pred nami, so kot nalašč za poglobljeno razmišljanje o življenju, nevidnih vezeh, ki nas povezujejo, pa tudi o stvareh, ki nas razdvajajo. Najpogumnejše med nami, Janine Slovenke leta so ob ustanovitvi svojega kluba objavile poslanico, ki se ji pridružujem.

»Živimo v kaotičnih časih, v katerih se marsikdo ne znajde najbolje. Verjamemo, da lahko s sočutjem in s toplo besedo, s strokovno in z materialno pomočjo, z novim upanjem in z zgledom marsikomu pomagamo, in to bomo tudi storile. Želimo si, da bi lahko vsi sprejemali in spoštovali drugačne. Želimo si, da bi bili naši domovi topel in varen prostor za naše otroke in da bi naši dedki in babice lahko v jeseni življenja uživali sadove svojega dela. Želimo si, da nobena ljubezen in nobena vera ne bi bila manj vredna od drugih in da bi se tudi šibki in ranljivi v Sloveniji dobro počutili. Domovina je samo ena. Naj bo prijazna do vseh, ki v njej živimo. Domovina smo mi; drug drugemu in sami sebi. Zatorej bodimo prijazni in ljubeči sami s sabo in z drugimi, ohranimo upanje in solidarnost, pri tem pa ne pozabimo na tiste, ki potrebujejo našo pomoč.«
Želim vam lepe praznike in srečno novo leto. Hvala vam za zaupanje. Hvala!

Pozdravljena, Magdalena. V upanju na čimprejšnji odgovor ti pišem za nasvet, ki ga nujno potrebujem. Stara sem 37 let, deset let poročena, mama dveh otrok. Z možem se lepo razumeva. Ob tej težavi pa si najini mnenji nasprotujeta in zato sem se tudi odločila, da ti pišem. Kaj se je zgodilo? Odkar sva poročena, sva prijateljevala s parom iz Ljubljane, on je bil možev sošolec na faksu, ona je zdravnica. Meni njuna družba nikoli ni popolnoma ustrezala, vendar sem se prilagodila zaradi moža in požrla tudi kakšno krepko na račun svojega kmečkega izvora in preproste vzgoje. Ves čas sem to nekako prenašala in se tudi šalila na svoj račun. Zadnjič pa sem bila nekoliko občutljivejša in mi je prekipelo. Sredi pogovora sem vstala in ju prosila, naj gresta. Vsi so me začudeno gledali, saj doslej še nikoli nisem izrazila, da me žaljenje na moj račun moti. Tokrat tega nisem mogla požreti in sem jima v petih minutah povedala vse, kar si mislim o njiju. Da sta naduta, brezsrčna, razvajena in zlobna in da uživata v tem, da se norčujeta iz drugih ljudi. Ko sem končala svoj monolog, sta brez besed vstala in šla. Mož se jima je opravičeval, pa sem nadrla še njega in zdaj je ogenj v strehi. Prijazna ovčica se je spremenila v razjarjenega volka, ki končno pove, kaj občuti in kako se počuti. Od tega dogodka sem tudi bolj samozavestna, čeprav mi mož očita, da sem odgnala najine najboljše prijatelje. Meni se pa ljudje, ob katerih se slabo počutim, ne morejo zdeti najboljši prijatelji. Moja najboljša prijateljica me sprejema in me podpira takšno, kakršna sem. Ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, mi je le rekla: »Bravo, stara!« No, moj mož pa meni drugače. Misli, da bi se morala dohtarci opravičiti in ju prav prijazno povabiti spet na večerjo in ves dan kuhati, da bo ja dobro, in takšne neumnosti. Ni šans, sem mu rekla, da bom kuhala zanje. V gostilno jih pelji, če so ti tako pri srcu. Pa je rekel, da sem groba in da se ne znam vesti. Občutek imam, da bo pri nas doma zaradi tega dogodka še dolgo slaba volja, ampak sama ne mislim popustiti. Me pa zelo zanima tvoje mnenje, Magdalena. Prosim, pohiti, nujno je. Hvala že vnaprej. Drži se.
          Sara

Draga Sara, hitim, hitim, a prej kot v sredo ne bo šlo. Hja, verjamem, da je ogenj v vaši strehi, saj si si ti upala pretrgati vezi, ki so tebe dušile, tvojemu možu pa dajale občutek, kako krasne prijatelje ima. Saj jih morda res ima in nič ni narobe, če se še dobiva z njima, tudi skuha jima lahko. Ti si izstopila iz vlaka, kjer si se počutila ponižano, in to je popolnoma normalno. Mislim, da si s tem korakom v resnici naredila veliko zase in svojo osebnostno rast, drugo vprašanje pa je, ali si bila žaljiva. Če si bila, se jima vsaj v mislih opraviči, saj to res ni prav. Vsako stvar se da povedati tudi na način, ki ni žaljiv in ne prizadene. Ampak saj te razumem, ko si v afektu, ne moreš misliti na vse, mislim pa, da bo ta dogodek krepko prevetril tudi tvoj odnos z možem. Zdaj ti ne preostane drugega, kot da s taktiko iskrenosti nadaljuješ in se odkrito pomeniš z njim. Povejta si vse, poslušajta drug drugega, sprita se, samo komunicirajta. To je najpomembnejše. Sicer pa se odnos gradi tudi s konfliktom in ko se bodo duhovi pomirili in bo spet vse na svojem mestu – pa ne po starem, ampak po novem –, bosta videla, koliko ljubezni vama je še ostalo. Morda se bo ta okrepila, morda bo ugasnila, tega ne moreš nikoli vedeti. Ampak, če bosta iskrena drug z drugim in si bosta povedala prav vse, kar vaju teži, imata veliko več možnosti, da tudi ta konflikt rešita tako, da bo obema v prid. Tebi se je vsekakor zgodil preboj, ki je šokiral vse navzoče, ampak ne vznemirjaj se, to je vedno tako. Zdaj laže živiš, imaš občutek, da si odvrgla neko staro breme. Skrbi te le, da tvoj mož misli, da si naredila narobe. Vprašaj se, kako je bil vzgojen, verjetno slabo prenaša odkritost, posebno v afektu, in če bi stvar izpeljala malo bolj diplomatsko, bi se morda tudi strinjal s tabo. Zato bodi zdaj bolj diplomatska in možu razloži, da si se počutila ponižano in da zadnje čase bolj slabo prenašaš šale na svoj račun. Prav gotovo te bo vsaj poskušal razumeti, če boš svojo težavo predstavila mirno in prijazno. Vsakdo od vaju bo moral stopiti korak nazaj in iskren pogovor lahko naredi čudež. Srečno!

Spoštovana gospa Magdalena, obračam se na vas, ker so mi vaši odgovori všeč. Znašla sem se v položaju, iz katerega ne vidim izhoda, in mi bo vaše mnenje gotovo pomagalo. Stara sem 55 let, otroci so že odrasli in imajo svoje družine, midva z možem pa se zadnje čase prepirava predvsem zaradi mojega zanimanja za ezoteriko. Pred desetimi leti sem prebolela hudo bolezen in takrat sem se začela zanimati za osebnostno rast in duhovnost in lahko rečem, da mi je prav to najbolj pomagalo, da sem se spet postavila na noge. Preuredila sem tudi stanovanje, redno uporabljam eterična olja in dišeče palčke, ukvarjam se s kristali, postala sem vegetarijanka in se začela družiti z ljudmi, ki se prav tako duhovno razvijajo in se ukvarjajo z ezoteriko. Mojemu možu gre vse to strašno na živce, stalno godrnja in mislim, da je celo ljubosumen na enega od mojih novih prijateljev. Na živce mu gre, ker se pogovarjamo o stvareh, ki jih on ne pozna, poučiti pa se noče. Večkrat sem ga že povabila s sabo na kakšno predavanje, pa nikoli ni hotel iti. Lahko bi bral knjige, pa jih noče, za dišeče palčke pa pravi, da smrdijo. Bojim se, da vseh teh pritiskov in zavračanja ne bom več dolgo prenašala in se bom preprosto odselila, saj imam svoje dohodke. Možu sem to tudi povedala, pa nikakor noče sprejeti mojega novega načina življenja, ki me je rešil hude bolezni in se mu nikakor ne nameravam odpovedati. Težko prenašam njegovo nenehno godrnjanje in zavračanje nečesa, kar je tako zelo moje. Čeprav ga imam zelo rada in sem navezana nanj, nisem pripravljena popustiti njegovim pritiskom. Mislim, da mojih opozoril ne jemlje resno in da ne verjame, da bom res odšla, če mi ne bo nehal nasprotovati. Ne vem, kako naj mu dopovem, da bo tudi zase storil nekaj dobrega, če bo sprejel vsaj to, da je človek tudi duhovno bitje in da potrebuje tudi duhovno hrano. Prej sva jo skupaj iskala v hribih, zaradi bolezni pa sem izgubila vso kondicijo in ne morem več dolgo hoditi. Nekaj časa je v hribe hodil sam s prijatelji, pa se je tudi on naveličal in zdaj poseda doma pred televizorjem s pivom v roki in godrnja, ker jaz iščem višji smisel življenja. Namesto da bi hvaležno sprejel nekaj, kar bi bila lahko tudi njegova rešitev, nasprotuje. Kaj naj storim?
          Monika

Draga Monika, prav gotovo vam ni lahko, ko vaš mož zavrača vse, kar je vam v zadnjem času postalo smisel življenja. Prav gotovo se bosta morala o tem temeljito pogovoriti, v skrajnem primeru pa vam seveda ne bo preostalo drugega, kot da ga zapustite. Veseli me, da ste si z duhovnostjo pomagali pri premagovanju hude bolezni, tudi sama imam podobno izkušnjo. Pri duhovnosti je tako, da ni, ko enkrat stopiš na to pot, več poti nazaj, izkušenj in znanja ne morete nikoli več pozabiti in vaša rast in duhovni razvoj vodita le še naprej. Odpustite možu, da se tako vede. Mislim, da ga najbolj žuli tisti vaš prijatelj, na katerega je ljubosumen, verjamem pa tudi, da mu dišeče palčke smrdijo. Za duhovnost moraš biti vsaj malo odprt, vsaj delno si moraš želeti raziskati to področje človeškega bivanja in delovanja. Poznam kar nekaj ljudi, ki duhovnost zavračajo in moram reči, da jih po svoje razumem. Bojijo se mističnega, bojijo se, kaj vse bodo odkrili o sebi, ali pa jih je preprosto strah poti v neznano. Takšnega človeka z ničimer ne moreš prisiliti, da bi premagal svoj strah, vsakdo mora sam najti pot v duhovnost, ali pa stran od nje. Vas pa razumem in mora biti zelo mučno, če veš, da človek, s katerim si deliš mizo in posteljo, zavrača tvoj razvoj in ne priznava nečesa, kar priznava že večina sveta. Nekatere odgovore nam lahko ponudi le ezoterika in duhovno potovanje vase. Vendar pa mora biti človek za takšno potovanje vsaj radoveden, če že ne navdušen. Če vaš mož tega nima, po mojem mnenju zaman pričakujete, da se bo nekega dne zbudil in segel po knjigah iz vaše knjižnice. Težko mi je to zapisati, ampak mislim, da se boste morali vsaj začasno – opozorilno – odseliti, če hočete nemoteno nadaljevati svojo pot. Držim pesti, da bi se vse dobro izteklo in bi nekega dne tudi vaš mož ugotovil, da je na tem svetu še veliko več, kot sta televizija in pivo. Vse dobro in srečno pot!