Spoštovana gospa Magdalena! Stara sem 15 let, in to leto je zadnje na osnovni šoli. Moja težava je, da sem zelo nesamozavestna. V šoli sem umirjena, tiha in nimam nobenih prijateljev. Komaj čakam, da grem to jesen v srednjo šolo, in upam, da bom bolj samozavestna, popularna in da bom imela veliko prijateljev. Malo me je strah, da bom v srednji šoli spet nesamozavestna. Kaj predlagate, kako naj prvi šolski dan pristopim do novih učencev? Kaj naj naredim za večjo popularnost? Nočem biti enaka kot v osnovni šoli, ker je prav težko, če nimaš skoraj nobenega prijatelja. Druga težava je, da še nikoli nisem imela fanta in mislim, da tudi noben še ni bil zaljubljen vame. Vse sošolke so že imele zvezo, jaz pa še ne. Bojim se, da me tudi v srednji šoli ne bo noben pogledal, ker mislim, da bi pri teh letih že morala imeti fanta, čeprav imam komaj 15 let. Všeč mi je tudi fant iz šole, ki me sploh ne opazi, vsaj mislim, da ne. Kako naj ugotovim, ali sem mu všeč? Je razlog, da me noben ne pogleda, moja nesamozavest? Zelo bi bila vesela vašega odgovora.
          Najstnica

Ljuba duša, draga Najstnica, s tabo je vse v najlepšem redu! Popolnoma normalno je, da pri 15 letih še nisi imela fanta, rekla bi, celo bolj normalno, kot če bi jih imela pet. Zakaj? Pri teh letih ne dekle ne fant nista zrela za ljubezen in tisto, kar se odvija med njima, je bolj radovednost in morda celo zaljubljenost, največ zvez pa obstaja zato, ker je že čas za to in ker otroci radi posnemate odrasle. Tako, kot misliš ti, namreč mislijo tudi tvoji vrstniki, in tistim, ki je uspelo že imeti zvezo, je lahko. Izpolnili so pričakovanje. Tebi je še ni uspelo imeti in se zato počutiš manjvredno, v resnici pa ti edina ravnaš tako, kot naj bi se ravnalo; ljubezenska razmerja naj bi obstajala zaradi ljubezni, ne zato, ker se to spodobi in ker je že čas. Zato brez panike, draga Najstnica. Ko se bo pojavil pravi – ali prava –, boš že vedela, da je to to, in takrat ne bo prav nič pomembno, koliko si stara. Ljubezni ni mogoče kupiti v supermarketu, kadar bi se nam je zahotelo ali kadar mislimo, da je čas. Ljubezen pride in nas ovije in objame in takrat ji moramo slediti, če ne, spet gre. To, kar tvoji vrstniki imenujejo ljubezen, je golo eksperimentiranje, in prav ničesar ne zamujaš, če pri 15 letih še nimaš fanta. Boš pa imela prvega pri šestnajstih, sedemnajstih; ko bo prišel čas za to. Ne očitaj si, da nisi samozavestna, ker to še bolj vpliva na tvojo samopodobo. Prehod iz osnovne v srednjo šolo je morda res priložnost, da navežeš nove stike in si oblikuješ krog prijateljev in prijateljic po svoje. Predlagam ti, da se nič kaj posebno ne trudiš, bodi naravna, takšna, kot si, vendar odprta in pripravljena na dialog. V tvojem sedanjem okolju so te očitno že izločili oziroma si ti njih, očitno ni med tvojimi sošolci in sošolkami nikogar, ki bi ti bil pisan na kožo. Zato bodo toliko več vredna prijateljstva, ki jih boš navezala v novem okolju. Ne skrbi, zagotovo jih boš, le naravna bodi in se čim prej znebi občutka manjvrednosti, saj res nimaš nobenega razloga zanj. Te pa razumem, da si zaskrbljena, navsezadnje si v puberteti in tvoje skrbi seveda spadajo zraven. Pa še nekaj. Ne sodi ljudi po številu prijateljev, ki jih imajo, ampak po kakovosti prijateljskih odnosov, ki jih gojijo. Lahko imaš le enega prijatelja, pa tistega zares, in to je ponavadi veliko globlje prijateljstvo, kot če bi jih imela sto. Bolje je imeti enega, dva, tri ljudi, pa tiste res zaupanja vredne, kot pa množico površinskih odnosov, v katerih nikoli nikomur ne moreš popolnoma zaupati, da ne govorim o tem, da tudi časovno ne zmoreš. Tako da se tudi po tej strani lahko pomiriš in si vesela zaradi ljudi, ki jih imaš v svojem življenju, čeprav jih ni deset, sto, tisoč. Popularnost je dvorezen meč. Ni pomembno, koliko ljudi se vrti okoli tvoje klopi med odmorom, pomembno je, kdo je ob tebi, kadar si žalostna, kadar ti je težko. Prepričana sem, da boš, če še nisi, našla prijatelje in prijateljice, ki bodo znali prisluhniti tvojim besedam in ti bodo pomagali vlivati občutek samozavesti. Tega si ne pridobiš čez noč, zato le potrpežljivo, draga Najstnica, vse je še pred tabo, in mislim, da bo še vse v redu. Potrudi se pri učenju, drugo bo prišlo samo.

Spoštovana gospa Magdalena, zelo rada prebiram vaša pisma in sem se odločila pisati vam tudi sama. Stara sem 29 let. V sedanjem podjetju sem zaposlena dve leti in pol. Leto dni in pol sem se s sodelavko, s katero sva sami v pisarni, zelo dobro razumela poslovno in tudi osebno. Veliko sva se družili tudi zunaj službe. Zaupali sva si zelo veliko. Jaz njej predvsem o svojih težavah s partnerjem in njegovo družino, saj nam nikakor ni uspelo sprejeti drug drugega, partner pa je držal s svojimi domačimi. Sodelavka mi je pri teh težavah zelo pomagala. Po letu dni in pol pa se je vse obrnilo na glavo. Ona ima težave z zanositvijo (jaz imam sedemletno hčer) in hodi na umetno oploditev, vedno mi je razlagala vse postopke o tem. Kar naenkrat pa z mano ni več komunicirala skoraj leto dni. Spraševala sem jo, kaj je narobe, ali sem kaj narobe naredila ali rekla, povedala mi je, da ni nič narobe. Potem se je nekaj časa spet pogovarjala z mano, ampak ne več kot včasih. Potem komunikacije spet ni bilo. To je vplivalo tudi na delo v službi, vedno mi je vse razložila, nato pa popolnoma z drugačnim tonom. To se je ponovilo že tretjič. Pri sebi vem, da vse to razumem preveč osebno in se obtožujem za težave drugih, ker se ves čas v službi sprašujem, kaj je narobe, začel me je boleti tudi želodec. Težko je biti osem ur v popolni tišini, včasih sva se veliko šalili, ampak dobro delali. Odšla sem k zdravniku in so mi dali tablete (Nolpaza), ampak sem vedela, da so moje težave duševnega izvora, pa tudi čim bolj se izogibam zdravilom, zato jih nisem jemala. Raje sem se pogovorila z nekim gospodom, ki se ukvarja z bioenergijo bolj kot hobijem, ampak mi ne pomaga tako zelo, verjetno le za kratek čas, ker se pogovorim z nekom. Ko pridem domov iz službe, sem popolnoma izčrpana, nimam volje, za kar mi je zelo hudo, potem slabo voljo prenašam na svoje domače. Ko sem imela doma težave, sem šla na pogovor k psihiatrinji in sem bila zelo, zelo razočarana, ker mi je rekla, da sploh nisem za k njim, ampak bi moral priti tja moj partner. Tako da tudi sama nisem več šla k psihiatru. Potem sem od neke znanke dobila dokumentarni film Skrivnost (The Secret). Od takrat se mi je doma začelo obračati na bolje, začele pa so se težave s sodelavko v službi. Vem, da k vsemu temu pripomore moja nesamozavest. Ne znam se imeti rada. Upam, da nisem predolga, ker bi imela še eno vprašanje. Moja druga težava so kilogrami. Gotovo tehtam 40 kg preveč. Poskusila sem že več diet, pa mi ne uspe shujšati. Največja težava so sladkarije, ki jih kar iščem, kadar sem nervozna. Z drugo hrano nimam težav. Rada bi shujšala počasi in zdravo. Upam, da nisem prezahtevna. Najlepša hvala za odgovore, ki jih že nestrpno pričakujem. Lep pozdrav!
Pia
Draga Pia, ne veva, kaj je pičilo tvojo sodelavko, da te je začela nenadoma tako ignorirati, najbolje bi bilo izvedeti iz prve roke in jo vprašati. Saj vem, da je to zelo težko, a le njeno pojasnilo te bo odvrnilo od misli, da si ti naredila kaj narobe. Očitno ima tudi tvoja sodelavka težave s seboj in morda se je takega načina komuniciranja naučila že kdaj prej, vsekakor pa to ni normalno. Če sta bili prijateljici, si zaslužiš vsaj pojasnilo, da veš, pri čem si, tako pa si, nesamozavestna, kot si, predstavljaš vse mogoče črne scenarije in v vseh si ti glavna krivka. Mislim, da ima njeno vedenje nekaj opraviti z njeno nesamozavestjo, ki jo črpa na tak način. Ni toliko pogumna, da bi ti pogledala v oči in ti rekla, poslušaj, na živce mi greš, ampak te muči z negotovostjo in tišino, ki je seveda precej hujša kot odkrite obtožbe, saj se v njej rojevajo tvoji demoni in vprašanja, kaj vse si naredila narobe. Rekla bi, da je ravnanje tvoje sodelavke precej sadistično in nič kaj prijateljsko. Svetujem ti, da se pri sebi pošteno razjeziš nanjo in narediš črto ter se nehaš spraševati, kje si ga polomila. Nič ga nisi polomila, lomi ga ona, ki ti ne pove, v katerem grmu tiči zajec. Postavi se na svoje noge, nehaj se spraševati, kaj se ji mota po glavi, sploh se nehaj ukvarjati z njo. Naredi črto čeznjo in boš videla, da ti bo laže. Navsezadnje se bo še vrnila k tebi. Druga težava, o katerem pišeš, je tako rekoč klasična težava vsake sodobne ženske. Če boš izbrala pravo dieto, boš tudi uspešno shujšala. Se mi pa zdi, da se je treba med dieto tudi veliko gibati, za kar boš imela v prihajajoči pomladi veliko priložnosti. Počasi in z vztrajnostjo boš shujšala do želene teže, hkrati pa si prizadevaj za to, da se boš malo bolj vzljubila. To je temelj vsega. In spoštovanje. Srečno.
 

Pozdravljeni, spoštovana gospa Magdalena. Verjamem, da ste že večkrat dobili pismo, v katerem vas nagovarjajo s spoštovana. Vidite, prav o tem vsebinskem vidiku te besede bi se rada pogovorila z vami. Mnogi bi morda mislili, da sem starejša upokojena gospa, ki se ukvarja z nekimi staromodnimi zadevami, kot so na primer spoštovanje, vljudnost, bonton. Vidite, pa nisem. Sem 34-letnica, torej mlada ženska, ki pa goji očitno drugačne predstave o življenju ter sobivanju ljudi od večine. Sama opažam, da se je družba v zadnjih letih obrnila k nekim drugim »vrednotam«, ki ne spoštujejo človeka. Verjamem, da so ljudje v vseh časih godrnjali nad nespoštljivostjo in malomarnostjo, kadar govorimo o temeljnem spoštovanju do sočloveka. Ampak razlike od starih časov so več kot očitne. Včasih so bili mladi uporniki in so jih starejši že zato kritizirali, zdaj pa se ne znajo vesti ne mladi ne stari. Opažam, da tudi tega spoštovanja ni več med ljudmi. Naj navedem nekaj primerov. Pred kratkim sem se peljala z vlakom in fanta blizu mene je ženska, ki je pravkar vstopila na vlak, vprašala, ali lahko umakne torbo s sedeža, da bi se usedla. Fant ji je ledeno hladno, ne da bi jo pogledal v oči, odgovoril: »Tu je zasedeno za mojo torbo.« Naprej. Imam prijateljice, ki so v različnih službah. Povedo mi, da med sodelavci ni več nobenega tovarištva, samo še tekmovalnost in boj za naklonjenost šefov. Ljudje hodijo v službo slabe volje, depresivni, že zjutraj utrujenih misli. Sama imam to srečo, da sem sama svoj šef in tako nimam priložnosti za kakršne koli konflikte. Tudi partnerski odnosi in družine razpadajo, velikokrat tudi iz popolnoma banalnih razlogov. Kolegica, ki poučuje v osnovni šoli, mi je pripovedovala, da še nikoli v njeni skoraj 30-letni karieri otroci niso bili tako sebični, egoistični, nervozni, nesočutni in napadalni, velikokrat tudi brez razloga. Skrbi me, kam se obrača ta svet, ko bi pa vendar lahko marsikaj spremenili, vsaj vsakdo pri sebi. Drobne pozornosti, kakšen prijazen dober dan, nesebična pomoč, topel nasmešek, pa bi bilo za začetek dovolj. Vem, da ne vi ne jaz ne bova rešili sveta, ampak me kljub zanima vaše mnenje. Smo res ljudje, ki tako razmišljamo, v manjšini?
          Metka

Draga Metka, prepričana sem, da vaše razmišljanje deli še veliko ljudi, tudi jaz. Zdi se mi namreč, da življenje teče tako bliskovito, da velikokrat pozabljamo na temeljne človeške vrednote in se prepuščamo trenutnim užitkom porabništva. Strinjam se, spoštovanje je tisto, ki bi moralo biti temelj vsega, zlasti pa medčloveških odnosov. Ampak tega se naučimo tako, da ga izkusimo, torej da nas kot otroka spoštujejo. Vendar pa spoštovanje ni osrednja vrednota slovenskih družin, rekla bi, da je osrednja vrednota denar. To ni samo slovenski pojav, ampak je splošen in nas pelje v razvrednoten svet brez čustev in sočutja. K sreči nas ni tako malo, ki bi si želeli svoje življenje preživeti v medsebojnem razumevanju in sožitju, ki spoštujemo ali pa se vsaj trudimo spoštovati vse ljudi ne glede na to, od kod prihajajo in kakšni so. Ne vem, zakaj in kdaj se je to zgodilo, a otrokom dajemo za vzor tiste, ki so z malo truda veliko zaslužili, tiste, ki so zmagali na tekmovanju, in tiste, ki se znajdejo. Kot da bi bilo najpomembnejše materialno preživetje. Pa ni. Življenja si ni mogoče v nedogled zapolnjevati s predmeti, s praznim ničem, za kakovostno in srečno življenje potrebujemo vsebino, vrednote, etiko, moralo, spoštovanje. Za zares polno življenje potrebujemo duhovno izpolnitev, čustveno stabilnost, seveda pa mora biti izpolnjen tudi materialni minimum. Minimum pravim, saj ne potrebuješ, ko imaš vse našteto, ko si duhovno in čustveno izpolnjen, več materialnih dobrin, le še najnujnejše. S tem si osvobojen velikega bremena, hkrati pa narediš prostor za tisto, čemur rečemo medčloveški odnosi. Poslušaš, tolažiš, razumeš. In tukaj se rodi spoštovanje. Najprej do sebe, ki ni odvisno od stanja na bančnem računu, ampak se spoštujemo zaradi svojih vrlin. Iz spoštovanja do sebe se rodi spoštovanje do drugih. Oziroma, kdor ne spoštuje drugih ljudi, tudi sebe ne. Hvala za pismo.

Pozdravljena, Magdalena! Veliko poguma sem morala zbrati, da sem se odločila napisati svojo zgodbo. Znašla sem se pred težavo, ki se je preprosto sama ne morem ali pa tudi ne želim rešiti in bi vsekakor potrebovala kakšen nasvet. Stara sem 43 let, moj partner pa 46. Nimava otrok in skupaj živiva leto dni in pol. Oba sva razvezana, po premagani krizi pa sva si začela skupaj ustvarjati najino življenje. Sem zelo živahne narave in od življenja pričakujem kar veliko, morda tudi preveč, a zelo optimistično gledam na življenje pred seboj, kljub vsem zunanjim vplivom. Ko sva se spoznala in spoznavala, sva odkrila veliko skupnih interesov, enakih pogledov na različne strani življenja tako ali drugače. Tako sva zaživela skupaj, preselila sem se k njemu. Dopolnjujeva se v vseh pogledih, le v spolnosti ne. Pravzaprav ne vem, saj v letu dni in pol, odkar živiva skupaj, še nisva imela spolnega odnosa. Ja, prav si slišala, res je. Na začetku je bilo nekaj nežnosti in intime in sem mislila, da še ni pripravljen in se nekako predala usodi. Po letu dni in pol pa se mi zdi vse skupaj že nenormalno. Prijateljica, ki sem ji zaupala svoj problem, ni prišla do besede in mi je kratko in preprosto odgovorila, da sem nora. Velikokrat sem se o tem poskušala pogovoriti z njim, pa je pogovor vedno obvisel v zraku in na veliko vprašanj še do zdaj nisem dobila odgovora. Zelo ga imam rada in sem mu vsekakor želela pomagati, tudi z nasvetom, naj obišče zdravnika, a je vse ostalo le pri besedah. Čustveno sem nekako otopela, želim si njegovih nežnosti, dotikov, a se mi zdi, da ne bo nič iz tega. Zadnje čase veliko razmišljam o tem, da bi se odselila, to sem mu tudi povedala, žalostno pa je, da se tega zaveda, boli pa me, da za to ni pripravljen nič storiti. Na veliko načinov mi pokaže, da me ima rad, da me spoštuje, a mislim, da je to premalo, da bi nama uspelo. Prosim, svetuj mi. Za odgovor se ti že vnaprej najlepše zahvaljujem.
          Bralka
Draga Bralka, prav gotovo ti ni bilo lahko tole zgodbo spraviti na papir in upam, da ti bo moj odgovor v pomoč. Če se partnerja odločita za skupno življenje, to navadno vključuje tudi spolnost, in s tega stališča je tvoja zgodba res nenavadna. Če pa pomislim na to, da smo ljudje močno različni med seboj in da živimo v različnih skupnostih, me tvoj problem niti ne preseneča. Očitno je, da ima tvoj partner težave s spolnostjo, in ker ga imaš rada, jih lahko s tvojo pomočjo premaga. Morala se bosta pogovarjati o tem, vendar ti ne nastopaj s položaja nekoga, ki pričakuje in očita, ker tega ne dobi, ampak bodi razumevajoča. Tvoj moški mora dobiti občutek, da ti lahko zaupa in da ga imaš rada tudi brez spolnosti. Ne veva, kaj je bilo, morda je bil v otroštvu zlorabljen, morda je impotenten, morda … morala ga boš odkrito vprašati, vendar ne z očitajočim prizvokom, temveč v stanju popolnega sprejemanja okoliščin, kakršne so. Če mu boš očitala, bo njegova stiska še večje in blokada popolna. Sprejmi ga takšnega, kot je, in videla boš, kakšne čudeže delata tovrstna bližina in zaupanje. Saj pri odnosih navsezadnje ne gre le za seks, razumem pa te, da hočeš potrditev tudi kot ženska. Njegova stiska tebe pravzaprav žali in ti jemlje tisto samozavest, ki jo vsaka ženska potrebuje in mora doživeti. Najbrž pa tudi tvoja neizpolnjena seksualna želja vpliva na tvoje počutje. Ni druge poti kot odkrit razumevajoč pogovor in upanje, da se ti bo partner odprl in ti zaupal toliko, da bosta skupaj premagala to blokado. Če ga imaš dovolj rada in on tebe, vama bo zagotovo uspelo, saj obstajajo načini, da človek sprosti tovrstne blokade in potem bosta ti in tvoj partner lahko normalno uživala v spolnosti. Pot do tja je morda dolga, ampak se splača, saj sem iz pisma razbrala, da vse preostalo med vama dobro funkcionira. To je redek dar in človeka, ki ga imaš rad, ne moreš kar zapustiti in si najti novega. Ljubezen je proces, ki nas nenehno spreminja, in če smo modri, nas spreminja na bolje. Morda so partnerjeve težave v spolnosti samo velika preizkušnja vajine ljubezni in bo ta po tem, ko jih bosta odpravila, še močnejša in trdnejša. Predvsem pa ne bodi nestrpna in ničesar ne zahtevaj, saj bo njegova želja veliko prej prišla spontano, sama. Ne čakaj na to, kdaj bo, prepusti se in v skrajni točki pričakuj tudi, da morda nikoli ne bosta seksala, pa ga imej kljub temu rada. Držita se in srečno.