Spoštovana gospa Magdalena, čeprav vam pišejo predvsem ženske, sem se opogumil in vam napisal pismo o tem, kar me teži. Star sem 32 let, tri leta sem poročen z žensko, ki jo imam iskreno rad in imava majhna otroka. Čeprav sem si zelo želel družine in otrok, zdaj opažam, da me družinsko življenje duši in me dela nesrečnega. Nenadoma nisem več svoboden, nikamor ne morem, vse moje življenje je podrejeno logistiki z otrokoma. Družine si vsekakor nisem predstavljal tako in čeprav imam svojo ženo iskreno rad in jo ljubim, se mi včasih zdi, da bi bil raje spet sam kot nekoč. Hodil bi na srečanja s prijatelji, gledal bi filme po televiziji, lahko bi do dvanajstih spal, lahko bi si privoščil dolg dopust. Žena in otroci mi pomenijo res zelo veliko, ne znam si predstavljati, da jih ne bi bilo, vendarle pa včasih pomislim, kako bi bilo lepo, da bi bil vsaj kakšen teden ali dva spet sam, odvisen le od sebe, in bi imel na voljo ves čas tega sveta. Saj vem, da je moje razmišljanje nezrelo in neodgovorno, prav zato vam tudi pišem. Rad bi bil odgovoren mož in oče, pa si včasih preprosto ne morem pomagati, kadar sanjam o samskem življenju in svobodi. Naj povem, da sva z ženo že deset let par in da se ujemava v vseh bistvenih stvareh. Tudi otroka sta krasna, noro ju imam rad. Ker imava oba z ženo dobre dohodke, živimo v lepem, velikem lastniškem stanovanju, imava vsak svoj avto in vsako leto gremo najmanj za dva tedna na morje. Hočem povedati, da nam je vsekakor lepo in da sploh ne vem, kaj me duši, pa vendarle si ne morem kaj, da si ne bi priznal, da me duši prav to perfektno družinsko življenje. Včasih si mislim, da mu ne bom kos, da so to prevelike obremenitve in odgovornost zame, potem pa vse izpeljem, kot je treba, in sem zadovoljen. Zaradi te želje po samoti – najmanj 14 dni na leto – imam slabo vest in se tega ženi ne upam povedati. Rekel sem si, da bom najprej nekaj ljudi povprašal za mnenje. Tako pišem tudi vam. Vaš odgovor bom z zanimanjem prebral in se vam zanj že vnaprej zahvaljujem. Vlado
Dragi Vlado, zelo pogumen si, da si si priznal, kaj in kako čutiš, in da si bil to sposoben še ubesediti. Tega ne zmore vsakdo, čeprav sem prepričana, da večina mladih mož in očkov vsaj kdaj tako občuti kot ti. Popolnoma normalno je, da te družinsko življenje občasno duši, saj zahteva celega človeka v nenehni pripravljenosti. Z rojstvom otroka pa se oče in mama odpovesta velikemu delu svoje zasebnosti. Prav to ti manjka in občutiš pomanjkanje svobode, zasebnosti. Vsekakor ti predlagam, da se o tem pogovoriš z ženo, in si morda privoščiš 14 dni ločenega dopusta, jadranje s prijatelji ali kaj podobnega. Tako boš uresničil svoje sanje o svobodi, ne da bi zavrgel ali razdrl družinsko življenje. Predvsem pa si svoje sanje o samem življenju najprej odpusti, potem pa jih sprejmi kot del stvarnosti in jih enkrat na leto tudi uresniči. Zaradi tvoje odsotnosti družinsko življenje ne bo prav nič trpelo, le logistika bo malo drugačna, ampak to je v primerjavi s tem, kako ti bo odleglo, pravi mačji kašelj. Kar pa zadeva predstave o idealni družini, ti moram povedati, dragi Vlado, da nisi edini, ki si je družinsko življenje predstavljal drugače. To pravijo skoraj vsi, ki so se poročili in imeli otroke z velikim pričakovanjem o izpolnitvi, pa se je zgodilo popolnoma drugače. Zaradi težke preizkušnje, logistike, odgovornosti in po možnosti še stresne službe marsikdo ugotovi, da je pravzaprav razočaran. To se zgodi zaradi prevelikega ali preveč idealističnega pričakovanja, marsikoga pa razočaranje tudi zlomi. No, pri tebi se to ne bo zgodilo, posebno če si boš od časa do časa privoščil dopust sam. Tako menim jaz. Hvala ti za pismo in uživaj v družinskem in samem življenju, če si ga boš privoščil. Pri tem pa se ves čas zavedaj, da imaš tri svoje ljudi, ki te imajo radi in bi jim bilo zelo hudo, če bi bil ti nesrečen. Zato nikar ne oklevaj, ampak se z ženo čim prej odkrito pogovori o tem. Saj ni treba veliko besed, pojasni ji, da to potrebuješ, in zagotovo bo razumela. Drži se in srečno!

Spoštovana gospa Magdalena, sem zaskrbljena mama dveh osnovnošolcev, ki sta prav v teh dneh končala šolsko leto. Ne vem vam povedati, kakšna nervoza vlada pri nas doma, kadar se učita še za zadnje teste in ocene, in kako so nekateri učitelji nesramni pri ocenjevanju. Mlajši sin bi bil lahko odličen, če ne bi dobil trojke, pa učiteljica še slišati ni hotela, da bi ga še enkrat vprašala. Naj povem, da je mlajši v sedmem, starejši sin pa v devetem razredu. Pri njem je bilo ozračje še bolj napeto, saj se je poslavljal od osnovne šole in bo šel v srednjo. Ne vem, kaj je narobe s temi učitelji, da ne znajo razporediti spraševanja čez vse leto tako, da na koncu ne bi bilo takšne živčne vojne. Prepričana sem, da prav oni ustvarjajo takšno ozračje, saj vidim, da čaka na hodniku, kadar pridem v šolo, še več staršev, ki niso zadovoljni s takšno šolo in učitelji, ki niso prav nič kooperativni, kadar gre za ocene. Hvala bogu sta moja sinova še kar pridna učenca, tudi z disciplino doslej nismo imeli večjih težav, le za vsako oceno se moramo tako zelo bojevati. Vsi vemo, kako zelo pomembni so ocene in izobrazba in vsi želimo svojim otrokom najboljše. Nekateri učitelji pa svoj poklic jemljejo z levo roko in prav nič jim ni mar za naše stiske in za to, da bi si otroci pridobili kar najboljšo mogočo izobrazbo. Mislim, da bi morali učitelji bolj sodelovati s starši in bolj gledati na dobro otrok. Kaj mislite o tem, Magdalena, in kaj mi svetujete glede ocen? Hvala že vnaprej.
         Anabela

Draga Anabela, bojim se, da vas bom s svojim odgovorom močno razočarala. Mislim namreč, da starši nimajo kaj delati v šoli, razen na roditeljskih sestankih in morda enkrat ali dvakrat na leto na govorilnih urah, če nastane resna težava. Ocene, disciplino in program šolanja pa prepustite učiteljem. Starši po eni strani od učiteljev pričakujete, da bodo vzgojili vaše otroke in jih pripravili na življenje, po drugi pa jim jemljete vso avtoriteto in parlamentirate z njimi o tako zelo strokovni stvari, kot je ocena. Ocenjevanje ni stvar staršev in otrok in na ta način ne boste pripravili na življenje. Boste pa jih, če jim boste prepustili, da bodo sami poskrbeli za svoje ocene. Mislim, da starši s tem, ko učiteljem jemljete avtoriteto, pravzaprav sebi delate medvedjo uslugo, saj otrokom tako kažete, da ni avtoritete in da se na koncu vse zgodi zaradi njih in po njihovo. To za razvoj otroka nikakor ni dobro, saj je prav osnovna šola priložnost, da se otrok prilagodi skupini, da spoštuje red in disciplino, se nauči funkcionirati v družbi in z vrstniki. Če se starši preveč vmešavajo v vse to, ostane primarna družina v absolutnem ospredju in otrok sploh nima priložnosti, da bi primarno socializacijo, ki poteka v družini, nadgradil s sekundarno, ki poteka v šoli in v skupini vrstnikov. Če je tudi v šoli mama glavna, se bo otrok naučil, da je mama absolutno glavna. In ker to ni res, se bo naučil napačno. Kadar bo v okoliščinah, ki je mama ne bo mogla rešiti, bo močno razočaran in strt. Vsekakor bi bilo za otroke najbolje, da bi v šoli vladala pravila, ki jih postavijo učitelji in bi jih tudi spoštovali. Seveda vem, kako pomembne so ocene, vem pa tudi, da je sistem, ki temelji na tekmovanju za ocene, zgrešen in ga že v temeljih ne zagovarjam. Pomembno je znanje, ne ocene. Kdor se uči za ocene, bo naučeno kmalu pozabil. Če pa se nečesa naučiš iz radovednosti in motivirano, znanje ostane. Ampak to bodo otroci ugotavljali precej pozneje.
Predlagam vam, draga Anabela, da fantoma prepustite šolanje in jima le pomagate pri učenju, učiteljem pa začnete zaupati toliko, da jim bosta lahko tudi vaša sinova. Veste, ne boste vedno vi edini v življenju vaših sinov, morala bosta spoznavati tudi druge ljudi, vredne zaupanja. Samo tako se bosta namreč naučila, da je ta svet prijazen kraj za bivanje, in naučila se bosta reševati konflikte in odpravljati težave. Dokler jih rešujete vi namesto njiju, se tega nimata priložnosti naučiti. Sicer pa so zdaj že počitnice. Srečno!

Spoštovani! Upam, da mi boste lahko pomagali, saj res potrebujem nasvet. Sem 30-letna mati samohranilka in imam sina, starega devet let. Zadnje čase me zelo velikokrat sprašuje o spolnosti, skoraj vsak dan mi postavi vprašanje o njej. Ob njih takoj zamenjam temo in mu povem, da bo vedel več o tem, ko bo starejši. To sem povedala tudi prijateljici, ki pa se mi je nasmehnila in rekla, da to ni nič nenavadnega, saj se bliža puberteta. Še vedno mislim, da je premajhen, da bi ga to zanimalo. Zadnjič sem ga zalotila pri nekakšnem samozadovoljevanju in ponorela. Nadrla sem ga. Ne vem, ali delam prav. Je to normalno, kar počne? Naj se pogovorim z njim o tem? Kdaj približno začnejo fantje razmišljati o tem in ali je mogoče, da je že v puberteti? Zelo bi bila vesela vaših odgovorov na ta vprašanja. Lepo vas pozdravljam.
          Anonimna

Draga Anonimna, tvoja prijateljica ima popolnoma prav, tvoj sin je v puberteti, in popolnoma normalno je, da ga zanima spolnost in vse, kar je povezano z njo. Otroci zdaj hitreje odraščajo in zato mislim, da se boš morala z njim čim prej odkrito pogovoriti, drugače bo odgovore na svoja vprašanja poiskal drugje. Tudi samozadovoljevanje je popolnoma normalno in mislim, da si naredila napako, ker si ga nadrla. Zelo mogoče je, da si ga zaznamovala z izkrivljenim pogledom na spolnost. Vse to seveda lahko še popraviš z odkritim pogovorom in opravičilom. Povej mu, da je v redu, da se samozadovoljuje, da ni nič narobe, saj je normalno, da je začel raziskovati svoje telo in svoje občutke. Razumeti boš morala, da tvoj sin nima nikogar drugega, s komer bi se pogovoril o tem, in da je od tebe odvisno, kako bo dojemal spolnost tudi pozneje, v odraslosti. Premisli.

Nadležni sosed
Pozdravljena, Magdalena. Pišem ti zato, ker znaš tako dobro odgovoriti in me zelo zanima, kaj boš odgovorila meni. Sem študentka in s soostanovalko živim v dvosobnem podnajemniškem stanovanju v Ljubljani. Vse bi bilo v redu, če ne bi imeli strašno nadležnega soseda. Sam je, že starejši in zdaj se je odločil, da bo skrbel za naju. Nosi nama sadje, ponuja se nama za različna popravila v stanovanju in ves čas sprašuje, ali se dobro počutiva. Enkrat sva ga povabili na čaj in od takrat se večkrat najavi na obisk in niti to ga ne moti, da mu rečeva, da nimava časa. Po svoje se nama smili, ker nima nikogar, po drugi strani pa nama je zoprn in svojega časa nikakor ne bi radi preživljali z njim. Kaj naj storiva?
           Anja
Nič ne pomaga, Anja, treba bo z besedo na dan, čeprav vem, da je to zelo težko. Sosedu bosta morali povedati, da vama njegova družba ni v veselje, in ga prositi, naj svoje obiske omeji na najnujnejše. Lahko pa tudi dobro premislita vse skupaj in poskušata razumeti osamljenega človeka, ki si želi le nekaj človeške topline, in vama pravzaprav noče nič žalega. Vem, da sta še mladi, in da vama čas, preživet z vrstniki, pomeni precej več kot čaj z ostarelim sosedom, vendar vaju kljub temu prosim, da razmislita, koliko vaju stane, da mu poklonita svojih deset, 15 minut, in se poskušata vživeti v njegov položaj. Razmislita in morda ga bosta lahko tudi toliko sprejeli, da vama ne bo šel več na živce. Poskušajta pogledati nanj kot na človeka, ki je prehodil že dobršen del poti in ima zato v sebi tudi že nekaj modrosti. Prisluhnita mu, morda se lahko česa naučita. Življenje vama ga je z razlogom pripeljalo na pot in poskušajta biti odkriti, vendar ne nesramni. Če nikakor ne gre, da bi ga sprejeli kot človeka, ki si želi vajine družbe, bo treba z besedo na dan, saj res ne gre, da bi se žrtvovali in v njegovi družbi slabo počutili. Prepričana sem, da bosta našli pravo pot in težavo odpravili tako, da boste vsi zadovoljni. Vse dobro pri študiju in tudi sicer.

Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam prvič in upam, da mi boste napisali kakšen tolažilni stavek, besedo. Sem v zelo slabem stanju, vsako mnenje in vsaka tolažba bosta dobrodošla. Stara sem 32 let, poročena z alkoholikom, ki je kmalu po poroki in po rojstvu najinega sinka začel piti. Kadar pije, je zelo nesramen in agresiven, in prav včeraj me je spet pretepel. Vsa modra sem po roki in obrazu, k zdravniku bi morala, pa se le skrivam v stanovanju. Ob štirih bom šla po otroka v vrtec, prej moram skuhati kosilo, okoli šestih bo prišel domov mož. Povedal mi bo, da sem sama kriva, ne bo se mi opravičil. Ko bo pojedel, si bo odprl pivo in se zleknil pred televizor, zvečer pa bo hotel seksati. Po treh, štirih pivih bo spet prav agresiven, da me bo pretepel in zmerjal s kurbo, če bom rekla ne. Kako naj seksam s človekom, ki me je še včeraj mlatil kot živino? In me bo spet. Tako živim. Tudi moj oče je bil alkoholik, zato vse to že dobro poznam, vendar me je strah za sina. Kako on doživlja to najino dramo in kakšne posledice bo to pustilo pri njem? Resno sem razmišljala, da bi moža zapustila, a nimam kam iti. Stanovanje sva kupila s posojilom, ki ga odplačuje on, jaz sem brezposelna. Gmotno sem odvisna od njega, za zdaj nimam nobene možnosti, da bi se osamosvojila. Po svoje sem se že vdala v usodo, mislim si, da tako je, in molim, da bo sin zrasel v kolikor toliko stabilnega človeka, ki ne bo posnemal svojega očeta. Ne upam si o tem govoriti okrog, pa tudi nimam komu povedati. Imam ostarelo mater, ki ne ve več zase, brata alkoholika, ki živi z mamo in imam prijateljico na drugem koncu Slovenije. Tudi če bi potrebovala pomoč, se nimam na koga obrniti, zato prenašam moževo pijančevanje in vso agresivnost, ki jo potem sprošča na meni. Ne svetujte mi, naj grem na Center za socialno delo ali na kakšno društvo, saj si česa takšnega sploh ne bi upala narediti. Če bi moj mož izvedel, da sem komu povedala, kaj dela z mano, bi me ubil. Zelo se ga bojim, poskušam pa ga razumeti in vedno znova, kadar me pretepe, upam, da je zadnjič. Prosim vas, gospa Magdalena, povejte mi, koliko človek zdrži.
          Sanja
O, draga Sanja, človek zdrži zelo veliko, tudi trpinčenje, brce in klofute. A nekam se vse to nalaga in ponavadi takrat, ko je že vse mimo, huškne na plano. Rada bi vam napisala, da ga zapustite, da se odselite, da ga pozabite, pa ste že sami odgovorili – ostali boste z njim. Prav, ampak to je najslabše, kar lahko naredite. Škodujete sebi, otroku, ki mora vse to spremljati in gledati, pa tudi možu, ki tako nima priložnosti, da bi se poboljšal. Tisto, kar bi vi v teh okoliščinah najbolj potrebovali, so trdna tla, nekakšen temeljni kamen, na katerega bi se oprli, kadar bi hoteli od pijanca. Ker ste se z alkoholizmom in vsem, kar to povzroča, seznanili že v najzgodnejšem otroštvu, vam je to seveda nekaj normalnega. Pa ni. Ni normalno, da mož pretepa ženo. Normalno je, da jo spoštuje. Ni normalno, da je v vašem življenju stalno steklenica. Ni res, da je pravi moški le tisti, ki ga zna dati na zob. Ni res. Pravi moški svojo žensko ljubi, občuduje, ji pomaga in jo spodbuja. Če tega ne doživljate in če tega sploh ne poznate, se zahvalite mami in očetu, ki sta vam kot otroku uprizarjala scene, kakršne zdaj vidva z možem svojemu otroku. Zanj bi bilo precej bolje, da tega ne bi poslušal in gledal, saj se prav od vaju uči, kako so videti partnerski odnosi in kaj je to družina. In ko bo zrasel, bo – če tega ne bo že prej presegel – ponavljal lekcije, ki se jih je naučil med svojo primarno socializacijo. Tako to gre in zato vedno znova ponavljam, da se starši ne zavedajo, da s svojim vzgledom oblikujejo otrokovo podobo sveta, odnosov, družine. Čeprav ste me prosili, naj vam tega ne svetujem, ne morem drugače, kot da zapišem, da iščite poti, ki vas bodo odpeljale od moža, v mirnejše okolje, kjer bosta doma toplina in ljubezen. Vse je mogoče, le verjeti morate v to. Ne mislite, da si udarce zaslužite, in za božjo voljo, nehajte jih prenašati. Morali se boste postaviti zase, drugače vas bo nekega dne res ubil.