Pozdravljeni, gospa Magdalena. Z veseljem berem vašo rubriko, zdaj pa vam tudi jaz pišem. Sem mama in babica, že pet let vdova, pri meni v hiši živi sin z družino. S partnerko sta si uredila stanovanje v mansardi, in čeprav se ne družimo veliko, nekatere stvari vendarle opazim. Vnučka sta stara tri in pet let in mislim, da se njuni starši ne vedejo primerno glede na svojo nalogo. Nenehno imajo obiske, popivajo in kadijo travo pozno v noč. Prav tako navijajo glasno glasbo in ne vem, kako lahko otroka v takem hrupu sploh zaspita. O tem sem se že poskušala pogovoriti s sinom in njegovo partnerko, pa sta se samo smejala in mi dejala, da sta še vedno mlada in da pač živita drugače, kot smo v njunih letih živeli mi. Mislim, da bi morala sin in snaha svoje ravnanje bolj prilagoditi otrokoma, tako pa se mi včasih zdi, da sta jima skoraj odveč. Velikokrat ju čuvam, kadar mlada obiščeta kakšen koncert ali srečanje motoristov. Takrat opažam, da sta otroka živčna in nemirna, kar je zagotovo zaradi načina življenja, ki ga živita v svoji družini. Ne vem, kako naj sinu dopovem, da je oče otrokom za vzor in da mora sprejeti to vlogo z vso odgovornostjo, ne pa da živi naprej svoje veseljaško življenje, otroka pa sta pač malo za zraven. Ko sem sinu to povedala, me sploh ni vzel resno, smejal se je in rekel, da so pač drugačni časi. Moti me tudi, da v stanovanju nimajo nikoli pospravljeno, vsepovsod ležijo ostanki hrane, otroka hodita bosa, tudi obrokov nimata rednih, saj sin in snaha kuhata samo, kadar ju to veseli, drugače pa jedo suho hrano. Srce me boli, ko vse to gledam, storiti pa ne morem prav nič. Kako se bosta otroka naučila reda in odgovornosti, ko pa imata vse drugačne zglede? Naj zapišem še to, da je moj sin v službi, njegova partnerka pa še študira. Tako se velikokrat zgodi, da si pri meni sposojata denar, a ga potem nikoli ne vrneta. Po svoje ju razumem, saj smo vendar družina, kljub vsemu pa me moti, da je to postalo že samoumevno in da si od svoje pokojnine skorajda ne morem nič privoščiti, ker vsak mesec sinu pomagam plačati položnice, popraviti avto ali napolniti hladilnik. Kaj si mislite o vsem tem, Magdalena? Hvala že vnaprej.
           Fani
Ah, ti mladi! Draga Fani, prav nič drugačni niste od večine drugih babic, ki se jim zdi, da njihovi otroci ne znajo, ne zmorejo, nočejo biti, »kot se šika«. Prepad, ki večinoma zazija med generacijami, je popolnoma naraven in človeški in le redkim ga uspe preseči. Za kaj gre? Starejši vedno nekako z nezaupanjem gledamo na mlado generacijo. Nezaupljivi smo do njihove glasbe, do njihovega oblačenja, kadar pa beseda nanese na vzgojo otrok, mladi tako nič ne znajo in nalogi – seveda – niso kos. Tako mislimo, vendar vam povem, draga Fani, da ni vedno čisto tako. Tudi mladi znajo in zmorejo, le po svoje. Za otroke je najpomembnejše, da odraščajo v topli, ljubeči družini, kjer se ve, kdo igra katero vlogo, kjer vladajo razumevanje in odkritost in seveda tudi neki red. Vaša mlada se pač nočeta ali ne znata odpovedati načinu življenja, ki sta ga vajena, in tudi to je popolnoma človeško. Za vas je to čisto nesprejemljivo, kako primerno pa je za vzgojo otrok, se bo pokazalo šele čez čas. Prav gotovo bosta tudi vaša vnučka v otroštvu pridelala kakšno travmo, ki jo bosta pozneje odpravljala, ampak to je usoda vsakega otroka. Nikoli ni vse prav, in četudi imamo idealne razmere za vzgojo otrok, nam še vedno lahko spodleti. Zatorej vam predlagam, da mladima prepustite njihovo barko, da pluje po svoje, vi pa se osredotočite na svojo vlogo in poskrbite, da bo takrat, ko bosta otroka pri vas, vse tako, kot mora biti. Sina in snahe ne boste spremenili, za vzgojo je prepozno. Najboljše bo, če sprejmete dejstvo, da so oni pač drugačna družina, kot ste bili vi, in da tudi tisto, kar vas moti, ni nujno najslabše, kar se otrokoma lahko zgodi. Na tem svetu že dolgo ni vse tako, kot bi moralo biti. Ljudje pač živimo po svojih najboljših močeh in kot najbolje znamo. Kaj je pri tem dobro za otroke, je veliko vprašanje, saj jim, občutljivim kot so, rane lahko povzročijo tudi na videz nepomembne malenkosti, za katere česa takega sploh ne bi pričakovali. Držite pesti, da bi se pri vas vse dobro izteklo, in kakšno juhico jim skuhajte. Srečno!

Spoštovana gospa Magdalena, tudi jaz sem se odločila, da vam pišem in morda od vas dobim malce tolažbe in kakšno spodbudno besedo. Moje življenje je v razsulu, pa ne vem, kako naj se poberem oziroma kaj naj storim. Stara sem 46 let, poročena z alkoholikom in k sreči brez otrok. K sreči pravim zato, ker si ne predstavljam, da bi bili vsemu temu, kar preživljam jaz, priča še otroci. Mož je petnajst let starejši od mene, otroke ima iz prvega zakona in so že odrasli. Z njimi tako rekoč nima stikov, tako kot ne z drugimi svojimi sorodniki. V tem sva si podobna, le da jaz sorodnikov sploh nimam. Očeta ne poznam, mama mi je umrla, ko sem bila stara 17 let, bratov in sester nimam, teta pa živi v tujini in tudi nimava stikov. Tako sem se dvajsetletna zaljubila in poročila in dal mi je resnično vse, materialno in čustveno. Tudi jaz sem ga ljubila oziroma ga še vedno ljubim. Z leti se je spremenil, postajal je čedalje bolj zagrenjen in pred desetimi leti je začel piti. Sprva so bili to posamezni kozarčki, v pol leta je prišel na pol litra žganja na dan, ki ga popije poleg vsaj desetih piv. Pogosto se ga tako napije, da sploh ne ve zase in zaspi kar pred vhodnimi vrati. Večkrat je že padel, se potolkel, bruhal. Vendar to niso najhujše faze. Najhujše je takrat, ko postane agresiven. Takrat je zame res hudo. Nič ne gleda, kam pada, samo udriha in udriha. Nekajkrat je že tudi zgrabil za nož in mi grozil z njim. Naslednji dan mu je vedno potem žal in joka ter se mi opravičuje, vendar me je groza, ko gledam, kaj dela alkohol iz njega, iz moškega, ki mi je pomenil vse na svetu in ki ga še vedno po svoje ljubim. Kljub temu razmišljam, da bi ga zapustila, vendar me je zelo strah. Zadnjih šestindvajset let sem preživela z njim, bilo je veliko lepega in seveda tudi veliko hudega. Odkar pa je alkohol uničil vse, kar je bilo dobrega in človeškega v njem, čedalje pogosteje razmišljam o odhodu. Sicer ne vem, kam bom šla, saj nimam dohodkov in tudi v službo že dolgo ne hodim, ampak bom že kako. Zavedam se, da se podajam iz ene živčne vojne v drugo in da bom najbrž morala pošteno zavihati rokave, vendar nekako nimam druge izbire. Življenje z alkoholikom je pot v brezno brez izhoda, je pekel brez primere. Kaj mislite vi, Magdalena? Naj ostanem ali grem in zakaj tako mislite? Hvala.
          Ida
Draga Ida, saj ste že sami ugotovili, da življenje z alkoholikom ni nobeno življenje in v takšnem odnosu lahko zrastete samo tako, da zberete moč in greste stran ali pa posvetite svoje življenje moževemu zdravljenju ter se tako še vedno trudite za vajin odnos. Težko rečem, katera pot je težja, zagotovo pa sta obe težki in zbrati boste morali veliko moči, ne glede na to, katero boste izbrali. Meni je lahko napisati, pojdite stran, veliko težje pa je to uresničiti v praksi. Šestindvajset let skupnega življenja vsekakor splete vezi, ki jih ni mogoče pretrgati čez noč, vprašanje pa je, kaj te vezi sploh še dajejo. Če so to večinoma slabi občutki, strah, nelagodje ali celo fizična ogroženost, potem velja resno razmisliti o tem, da bi živeli življenje brez teh občutkov, če si to želite. Načeloma lahko do konca svojega življenja vztrajate ob pijanem možu, vendar potem nikoli ne boste vedeli, česa vsega ste sposobni in kaj vas še lepega čaka v jeseni življenja. Kot sem razbrala iz pisma, vaša dilema sploh ni več tako zelo velika, zdaj le še zbirate pogum, da namero uresničite. Pri tem vam želim čim več samozavesti in energije, ki jo boste nadvse potrebovali. Po šestindvajsetih letih zakona vam pripada polovica premoženja, pridobljenega v zakonu, in če sta z možem dovolj premožna, je to prav lahko celo dovolj za streho nad glavo. Za preživetje boste seveda morali delati in predlagam vam, da se čim prej razgledate za službo, saj veste, kakšne težave so s službami. Nič ne pišete o svojih prijateljih in prijateljicah – upam, da jih imate. Prav socialna mreža bo na poti, ki je pred vami, najdragocenejša stvar. To so ljudje, na katere se lahko obrnete v stiski, ljudje, ki jih lahko kadar koli pokličete, ljudje, ki vas bodo bodrili in vam pomagali. Sami najbolje veste, kdo so in koliko lahko računate nanje. Toda tudi če jih je veliko, ki vam bodo pomagali, boste morali skorajda vse opraviti sami, zato morate biti močni. Ne oklevajte. Ko se boste enkrat odločili, napravite prvi korak in potem ne popuščajte. Videli boste, uspelo vam bo, kar koli ste si že zamislili. Srečno.

Draga Magdalena, redno te berem in čestitam ti za dobre odgovore. Upam, da boš tudi meni svetovala kaj konstruktivnega, saj sama ne najdem rešitve. Stara sem 34 let, izhajam iz kmečke družine, tudi živim še vedno doma pri starših. Ker sem najmlajša v družini – imam še dva starejša brata –, so z mano vedno ravnali kot s princesko in me razvajali, jaz pa sem bila vedno zaupljiva, toda to sem pozneje drago plačala. Že pri dvajsetih sem bila prvič razočarana. Fant, ki sem ga ljubila, me je grdo izigral in pozneje zelo grdo govoril o meni. Kljub temu da sem bila izjemno prizadeta, sem še vedno zaupala in se čez nekaj let zaljubila v pravega prevaranta. Zelo lepo je govoril in obljubljal, potem pa izginil in za sabo pustil kup dolgov. Ker ni imel strehe nad glavo, se je že kmalu po tem, ko sva se spoznala, preselil k meni in tu prijavil tudi stalno bivališče, potem pa začel izginjati. Najprej za dva dni, pa za en teden, nato za dva meseca, dokler ni nekega dne dokončno izginil, na naš naslov pa zdaj prihajajo kazni za prometne prekrške, in če jih ne plača, bodo prišli rubit na njegov stalni naslov, čeprav ni tukaj nič njegovega in ga že več kot leto dni nismo videli. Odkar se je to zgodilo, sem postala nekako odmaknjena od sveta, moškim ne zaupam več, v vsakomer vidim le človeka, ki me bo spet prizadel, zato o kakšnem novem razmerju sploh ne razmišljam. Postala sem zagrenjena in taka si niti najmanj nisem všeč, zato iščem poti iz tega labirinta strahu in slabih izkušenj. Rada bi spet zaupala, rada bi, da bi bilo kot prej, ko se nisem ničesar bala in ko sem verjela, da so vsi ljudje dobri. Kaj naj storim, Magdalena, da ne bom v vsakem moškem, ki se mi približa, videla potencialnega goljufa in prevaranta? Naj se zaprem v školjko in svet opazujem od daleč? Želim si srečati nekoga, ki bo drugačen od mojih dveh dosedanjih fantov, ki bo pošten in me bo imel rad brez kalkulacij ali manipulacije. Je to res nemogoče? Hvala ti za odgovor.
          Ana
Ja, Ana, zaupanje je krhka stvar. Gradi se leta in leta, porušiti pa ga je mogoče v stotinki sekunde. Žal mi je, da imaš tako negativne izkušnje s fanti, saj vsi pa res niso preračunljivi in manipulatorji. Ampak prav to zdaj misliš, kajne. Kako pa bi lahko drugače mislila, ko pa imaš samo takšne izkušnje? Stanje, kakršno je, boš morala sprejeti in se sprijazniti s tem, da je tvoje zaupanje ta trenutek res močno načeto, ampak obljubi si, da se boš potrudila to rano zaceliti in nekega dne spet zaupati – sama sebi. Ko boš zaupala sebi in življenju in ko boš trdno verjela, da bo vse dobro in da tudi tebe čaka sreča, je do tja samo še nekaj korakov. Ne dovoli, da dva pokvarjena neotesanca za vedno uničita tvoje samozaupanje in zaupanje do življenja! Verjetno boš potrebovala nekaj časa, da se okrepiš in si spet pridobiš samozavest, toda ne zapri se popolnoma. Vzemi si čas zase, ljubeče ravnaj sama s sabo, razvajaj se in si dopovej, da si zaslužiš samo najboljše. Odloči se, da boš spet zaupala – konec koncev, kaj pa lahko izgubiš? –, in prav gotovo boš v svoje življenje priklicala tudi moške, ki so zaupanja vredni. Predvsem pa si ničesar ne očitaj. Ženske po navadi začnemo razmišljati, kaj je z nami narobe, da si nakopljemo takšne primerke, ampak verjemi, da to nima prav veliko neposredne zveze s tabo. Bi se pa na tvojem mestu vprašala, česa se iz teh izkušenj lahko naučiš. Katere skupne točke sta imela oba tvoja ponesrečena odnosa? Morda ne bi bilo slabo, če se odločiš za eno od oblik psihoterapije in skozi pogovor s terapevtom ali terapevtko razčistiš vzorce, ki se ti ponavljajo in te delajo nesrečno. Vsekakor je zdaj čas, da se ukvarjaš s sabo, da spet postaneš ženska, ki je zadovoljna v svoji koži, ki ve, kaj hoče in ki od moškega ne pričakuje nemogočega. Če se boš z vsem srcem posvetila sebi in celjenju svojih ran, boš kmalu presenečena nad doseženim. Pogovarjaj se o tem s prijateljicami, piši dnevnik, obema fantoma napiši nekaj pisem in jih potem ne odpošlji. Stresi svojo jezo kam, kjer ne bo škodovala ne tebi ne komu drugemu. Razen seveda fičfiričema, ki bi si prav zaslužila kakšen tvoj izbruh jeze. Nekega dne boš spoznala, da na svetu obstajajo tudi ljudje, ki jim lahko mirno zaupaš, in takrat bo tvoja rana ozdravljena. Zato se ne zapri vase, ampak poišči te ljudi. Srečno!

Zdravo, Magdalena. Tvojo rubriko berem, že odkar vem zase, in čeprav nimam kakšnega večjega problema, bi ti rada napisala nekaj svojih misli. Zdi se mi, da podobno razmišljava, pa me vseeno zanima, kaj mi boš odgovorila. Naj se najprej predstavim. Ime mi je Maja in študiram medicino, prav zdaj se vpisujem v zadnji letnik. Tisto, kar me moti in žalosti in zaradi česar sem se sploh odločila, da ti pišem, pa so odnosi med ljudmi. Že od otroštva sem zelo občutljiva za krivice in nasilje, nepoštenosti pa sploh ne maram, zato se z žalostjo sprašujem, kam gre naša človeška družba in kdaj bomo ozavestili, da lahko dobro živimo samo, če bomo sprejemali drug drugega, čeprav smo si različni; če bomo sočutni do drugih in če bomo dobro skrbeli zase in za svoj planet. Jezi me, da o tem vsi veliko govorijo, in načeloma se vsi strinjamo, da bi moralo biti tako, ko pa je treba od besed preiti k dejanjem, odpovejo prav tisti, ki bi v resnici lahko spremenili ta svet na boljše. Morda sem pesimist, morda stvari ne vidim v pravi luči, vendar se mi zdi, da tisti, ki imajo moč, to izkoriščajo le za večanje dobičkov in privilegijev, ljudstvo pa trpi in strada. Zakaj tega ne spremenimo, če vsi vemo, da je narobe? Misliš, da v 21. stoletju revolucija ni več mogoča? Bolijo me socialne krivice, boli me, da je na svetu toliko lačnih in toliko vojn, bolita me ta človeška neumnost in destruktivnost, bolijo me prostaški ljudje in tisti, ki sovražijo. Sem čudna?
Zavedam se, da sem drugačna in da razmišljam več kot moje vrstnice, in tukaj je po mojem mnenju tudi vzrok, da ne najdem fanta, ki bi mi ustrezal. Rada bi spoznala nekoga, ki bi ga lahko spoštovala in cenila, ki bi stal trdno na svojih nogah in bi podobno razmišljal kot jaz. Veliko sem jih že spoznala, pa so bili vsi prešibki zame, in tudi tista, s katerima sem imela daljše razmerje, me nista prepričala o tem, da sta lahko moja junaka. Zakaj je tako? Ali junakov res ni več?
Še nekaj me zanima, Magdalena. Ali ti verjameš našim politikom? Komu sploh verjeti v tem svetu prevar in laži, komu je sploh še mogoče zaupati? Meni se zdijo politiki vsi po vrsti pokvarjeni, ne vem, morda se motim, ampak tak vtis sem dobila po dolgih letih gledanja televizije. Stara sem 27 let. Drži se in hvala.
          Maja
Draga Maja, prav z veseljem sem prebrala tvoje pismo, saj tudi mene občasno tarejo podobne skrbi kot tebe, pa ti bom poskušala pojasniti, kako se navadno izvijem iz njih. Pa začniva pri politikih. Ne, tudi jaz jim ne zaupam, ne našim ne tujim. Mislim, da so preveč zavezani kapitalu, ampak kaj hočemo, tudi oni so samo ljudje, lačni dobrin. In želijo si moči, vsi po vrsti, drugače se sploh ne bi ukvarjali s politiko. Ampak oni niso tisti, ki v resnici vodijo ta svet. Vodijo ga veliki kapitalisti, ki imajo v svojih rokah vse niti tega sveta. Trdno verjamem, da ne bo vedno tako. Da se bo prej ali slej na tem planetu uveljavila človeškost, če ne zaradi drugega, pa zaradi nesreč in katastrof, ki nas bodo še doletele. Takrat, ko ne bo več druge poti, se bo spet rodila človeška solidarnost, prej ali slej. Morda pa sem idealist? Verjamem ti, Maja, da imaš težave pri iskanju partnerja, ker iščeš junaka. Morala se boš sprijazniti s tem, da so moški pogosto šibkejši od žensk in da so med njimi pravi junaki čedalje redkejši. Ampak so, in kar zdi se mi, da ga boš našla tudi ti, samo boš morda morala pogledati še malo čez planke slovenskega prostora. Verjemi, da ti je usojen, vizualiziraj, prosi, pa se bo zagotovo zgodilo. Verjameš v to? Jaz ja.
Glede odnosov med ljudmi pa je moj odgovor ena sama beseda, temelj vsega: spoštovanje. Bolj bi se morali spoštovati. Ker ne spoštujemo sebe, ne spoštujemo drugih in drugačnih, in namesto da bi jih sprejemali, jih sovražimo, samo zato ker se jih bojimo. Če samo pomislim, kako bedno živijo nekateri duševni bolniki, ker so stigmatizirani, ker jih drugi ljudje ne sprejemajo kot sebi enake. To navadno počnejo ljudje, ki jih je strah samih sebe. Vidiš, Maja, okoli nas je vse polno krivic, in samo če bomo občutljivi zanje, jih morda nekega dne ne bo več. Sočutje, spoštovanje in ljubezen nas lahko rešijo.
Človeštvo se bo moralo spremeniti, drugače bo izumrlo. Se strinjaš? Vem, da se. Srečno!