Čutim, da se že nekaj časa premetavam po postelji in pravzaprav ne vem, o čem naj premišljujem. Nedelja je. Pogled na uro mi pove, da je šest zjutraj. Ni se še zdanilo. Dobro se poznam, zato vem, da bom tuhtala o vsakdanjih službenih rečeh, če ne bom vstala. In ker ima tema svojo moč, se utegne zgoditi, da v mislih kake službene zadeve iz rešljivih težavic spremenim v težke in malo verjetno rešljive probleme. Bom tvegala? Ne, če se ima človek rad, zakaj bi se mučil?! Si grem pa že rajši skuhat kavo in opazovat, kako se dani. Tako ali tako sem jutranji tip človeka. Obrnem se na desno, prepričana, da moj ljubljeni mož še spi. Seveda se ne motim. Izpod njegove odeje štrli le šop temnih las. V primerjavi z mano je pravi zaspanec. Kako zelo ga imam rada! Kar se da po tiho se nagnem na njegovo stran in dahnem poljubček kar na njegove lase. V mislih mu privoščim najlepše sanje ... Recimo o meni, o nama. Nato se zelo tiho splazim iz postelje in se tiho zahihitam, ko se spomnim, kako sva se prejšnji večer žgečkala in letala po sobi kot majhna otroka.

Dobrih dvajset minut pozneje že sedim na kavču, čez noge pokrita z odejo. Prvi trije požirki omamno dišeče kave so že pustili prijeten okus v ustih. Kako malo je včasih potrebno, da je človek zadovoljen!
Opazujem, kako se tema vztrajno umika dnevu. Gledam proti vzhodu. Več kot očitno je, da bo dan jasen in mrzel. Kakšen pa bo sicer?
Vem, da je to zelo splošno vprašanje, pa vendar intenzivno razmišljam o tem. Ne mislim samo nase, pomislim na preostale milijarde ljudi po svetu. Kaj se jim bo dogajalo? Število zemljanov se bo najbrž spremenilo ... Ljudje se bodo rojevali kot sleherni dan ... Spet drugi bodo umirali, umrli ... kot vsak dan. To nam je vsem skupno: rojstvo in smrt. Mogoče bi bilo življenje prijetnejše, če bi ljudje kdaj pa kdaj pomislili tudi na ta neizpodbitna dejstva.
Za nekatere bo najbrž ta dan povsem vsakdanji, verjetno pa si ga bo kdo želel zapomniti za vse življenje, ker bo to zanj tako zelo osrečujoč, zanimiv, nepojmljivo lep dan. Zagotovo bodo vmes tudi taki, ki bodo prav tega dne srečali svojo drugo polovico in ostali za vedno skupaj, zaljubljeni in ljubljeni. Mogoče pa ga bodo nekateri hoteli za vselej izbrisati iz spomina, se morda vrniti v preteklost in spremeniti prihodnost.

Hm, izbrisati dogodke iz spomina? Mar se ni boljše spoprijeti z negativnimi izkušnjami in se iz njih kaj naučiti? Pasti na trda, kruta, a realna tla in se od tam počasi, a zanesljivo pobirati in graditi novo prihodnost na novih, trdnih temeljih.
Tedaj se spomnim ljudi, ki so tako trdo padli na ta tla, da so sprva obupali. Vse jih je bolelo, niso vedeli, kje naj se začnejo pobirati. Naposled so naredili prvi premik, pa drugega, tretjega ... in končno začeli vstajati! Potem so v svojem življenju naredili pravo malo revolucijo. Tudi jaz spadam med take posameznike.
Zrasla sem v družini, v kateri je bolestno posesivna mati zasužnjila vse po vrsti. Ne le nas, otroke, temveč tudi svojega moža, ki se na njeno posesivnost ni znal odzivati drugače kot z besednim in fizičnim nasiljem. Nas, otroke, je nekje v podzavesti krivil za to, da mora ostati ob čudaški ženi. Mati ga je zato čedalje bolj sovražila, poleg tega pa je tudi materinsko ljubezen vztrajno spreminjala v uničevalna čustva.
Spominjam se, da sem že kot najstnica sanjarila in razmišljala, da bom šla nekoč daleč stran od doma, da bom drugačna od svoje matere. Da bom ljubeča in ljubljena žena, ljubeča in oboževana mamica.

Izza drevesa zdajci prikuka svetloba, svetleča se kot žamet. Žametna svetloba, ki oznanja veličasten prihod sonca. Čeprav je začetek leta, sredi globoke zime, se mi zazdi, da slišim oglašanje ptic v bližnjem grmu. Ptice pomenijo svobodo. Tudi jaz se počutim svobodno – podobno kot ptiček na veji. Vendar ta svoboda ni prišla kar sama od sebe. Dolgo let je trajalo, da sem se osvobodila spon preteklosti. Da sem prevzela nadzor nad vsem svojim življenjem, nad dogajanjem in občutki. Za vsem tem stoji dolga trnova pot. Nisem je prehodila sama. Z menoj in ob meni je bil moj ljubljeni mož. Priznam, sama najbrž ne bi zmogla. Tudi njemu se je dogajalo podobno. Opraviti je moral z miselnimi vzorci iz zgodnjega otroštva, s predsodki iz mladosti, in se sprijazniti z družinsko dramo, v kateri je živel.
Drug drugemu sva vlivala moč in pogum. Pokonci sta naju držali res zelo močni ljubezen in naklonjenost, ki sva ju čutila drug do drugega. Na koncu sva zmogla. Kaj sta zmogla, se boste morda vprašali. A v odgovor se vam lahko le nasmehnem, saj več najbrž ne bi razumeli. Kajti kdor sam ne gre skozi pekel, pač ne more občutiti, kako zelo vroče je tam.
Nama se je splačalo prestati ta pekel! S tem sva si kupila osebno svobodo. Ni materialne stvari na tem svetu, ki bi jo želela imeti v zameno za to svobodo, za ljubezen in toplino, ki jo čutim v svojem domku.
Kaj pomaga nekaterim luksuzen avto, če pa se čutijo dolžne, da svojcem natančno poročajo, kam se bodo z njim odpeljali in kaj bodo tam počeli.
Kaj pomagajo nekaterim ženskam stalni obiski v lepotilnih salonih, če pa njihovi možje pogledujejo za vsakim krilom.
Kaj pomagajo nekaterim maturantom ekstravagantne večerne obleke, ko pa nikoli niso čutili prave starševske ljubezni in prave družinske sreče ...

Ah, ta čudni svet!
Včasih se vprašam, kako je mogoče, da sta v zadnjih desetletjih znanost in tehnika tako napredovali, človeštvo pa je nekako čudno še vedno tako primitivno! Kako da se ni znalo oddaljiti od nevoščljivosti, zlobe, prevar, sovraštva in vsega, kar ljudi pravzaprav onesrečuje. Kako da se ljudje niso znali približati ljubezni. Pa čeprav »le« ljubezni do samega sebe – saj le, če imaš rad samega sebe, lahko ljubiš tudi drugega človeka ...
Začutim veliko radost, ker občutki svobode in ljubezni prežemajo vsako poro mojega telesa.
Zamežikam v zdaj že močnejše jutranje sonce in nenadoma me prevzame melodija mojega razneženega srca. Izza vrat namreč zaslišim moža in hčerko, ki me vabita na jutranji zajtrk.

Draga Magdalena, prosim te za nasvet. Stara sem 32 let in v življenju sem bila samo enkrat zaljubljena, pa še to nesrečno. Imela sem dve krajši zvezi, vendar v nobenega od obeh fantov nisem bila zaljubljena. Zaljubljena sem bila v gimnaziji, v sošolca, ki mi ni vračal čustev in pozneje se je zanj pokazalo, da je gej. Kadar hodim po cesti in gledam moške, se za vsakega vprašam, ali bi se vanj lahko tudi zaljubila, in vedno je odgovor ne. V svojem življenju se srečujem z zelo šarmantnimi moškimi, ki mi tudi dvorijo, saj pravijo, da sem zelo privlačna. To mi sicer godi, a kaj, ko pri nobenem ne preskočijo iskrice, kot so preskočile pri prvem, takoj ko sem ga zagledala. Skrbi me, ker je bilo to pred več kot petnajstimi leti, od takrat pa nikoli pri nikomer nobene iskrice. Sprašujem se, ali ni problem morda v meni, ker preveč pričakujem, vendar ne vem, kako bi svoje ravnanje kakor koli spremenila. Vedeževalka mi nenehno napoveduje ljubezen mojega življenja, jaz pa sem za božič sama in s prijateljicami za silvestrovo. Kdaj ga bom srečala? Ga bom prepoznala? Povej mi, Magdalena, kako naj se zaljubim. Kaj delam narobe, da že petnajst let nisem čutila iskric? Za odgovor se ti najlepše zahvaljujem in ti želim lepe praznike.   Teja

Draga Teja, za trenutek sem že pomislila, da si me zamenjala z vedeževalko. Moram ti povedati, da prihodnosti ne znam napovedovati, vem pa, da si prihodnost pravzaprav kroji vsak sam. Z vsakim trenutkom, ki ga zamudimo zaradi premišljevanja o preteklosti ali o prihodnosti, nas je manj. Kajti prav sedanji trenutek je tisti, ki ga moramo užiti, če hočemo uživati življenje, kakršno nam je pač všeč in kakršno je v skladu z našimi željami in potrebami. Predlagam ti, da začasno odložiš to veliko breme, ki te teži dan za dnem, teden za tednom in mesec za mesecem. Prepusti življenju, da ti pripelje v objem človeka, v katerega se boš zaljubila, in se ne ukvarjaj toliko s tem. Prepričana sem, da se bo to zgodilo kmalu po tem, ko boš ta »problem« spustila iz rok in se sprijaznila z dejstvom, da mogoče vse življenje preživiš sama. Ko boš sprejela – ampak zares sprejela – svoj trenutni samski stan in boš začela uživati v njem, boš videla, da je življenje brez tovrstnih obremenitev, s katerimi marsikdaj otežimo življenje sami sebi, veliko lažje. Če verjameš, da na tem svetu veljajo nekakšni zakoni privlačnosti, boš takrat, ko se boš osvobodila svoje »naloge«, da se moraš zaljubiti, veliko bolj sproščena in moških ne boš zavračala samo zato, ker se ti prvi trenutek, ko ga zagledaš, niso prikazale iskrice. Dobro, fino je, če se zaljubiš na prvi pogled, ampak nujno pa ni. Lahko se zaljubiš v človeka, ki ga poznaš že vrsto let. Zato ti predlagam, da daš sebi in potencialnemu kandidatu možnost, da ga vsaj spoznaš, da začutiš njegovo energijo. Da mu dopustiš, da je samo prijatelj in ga ne ocenjuješ takoj kot bodočega ženina. Predlagam ti, da se sprostiš in začneš uživati sedanje trenutke takšne, kot so. Čas, ki ga preživljaš brez partnerja, posveti sebi in samo sebi. Poskrbi za zdravje, za dobro počutje in za redno razvajanje same sebe. Za nekaj časa odmisli »projekt iskanja objekta tvoje ljubezni«, pusti, da on najde tebe. Medtem pa stori vse, kar je v tvoji moči, da se boš kar se da dobro počutila. Užij sedanji trenutek, boš videla, da je življenje lepo. Srečno!

Dragi moji, drage moje!
Pravijo, da bo leto 2011 dobro leto. Da bomo spet našli sami sebe in svoje notranje bistvo. Da bodo zunanje okoliščine sicer težke, toda notranje bomo napredovali bliže k temu, za kar si pravzaprav vsi prizadevamo. Bliže k sebi, bliže k notranjemu miru in harmoniji. Bliže k ljubezni, k človeški toplini in sočutju, bliže k sožitju in solidarnosti. Želim vam spoznanje, da niste sami, da nas je veliko, le okna in vrata moramo odpreti drug drugemu, pa kakršni koli že smo. Vsi smo samo ljudje. Srečno, vam kličem, srečno vsem vam in vsem vašim, srečno nam vsem. Hvala, ker me berete, hvala, ker mi pišete. Gremo naprej! Verjemimo, da bo leto 2011 dobro leto!

Pozdravljena, Magdalena. Odločila sem se, da ti pišem, ker se o tem ne morem z nikomer pogovarjati, pa me tišči in duši, pa še tvoje mnenje me zanima. Stara sem 47 let, sin jih ima 23. Živiva sama, ker nama je mož oziroma oče umrl, ko je imel sin štiri leta. Očeta je vseskozi močno pogrešal in se zato še bolj navezal name, ko pa je prišel v puberteto, so se začele skrbi. Začel se je družiti s starejšimi fanti iz sosednjih blokov in tako je pri štirinajstih začel kaditi in piti alkohol. Vseskozi sem ga opozarjala in mu naštevala škodljive posledice pitja in kajenja, pa me ni poslušal. Nekako sem se sprijaznila s tem, saj mu nisem mogla preprečiti, da bi si sam izbiral družbo in prijatelje. Vse je še nekako šlo, pred tremi meseci pa je domov pripeljal dve veliki škatli in rekel, da ga je prijatelj prosil, naj ju shrani zanj. Nič nisem rekla, ko pa sem pospravljala njegovo sobo, sem le pokukala v tisti dve škatli in se zgrozila. V eni škatli so zloženi avtoradii, v drugi pa je – marihuana. Sina že dolgo sumim, da kadi marihuano, o tem sva se tudi pogovarjala, in ko sem se pozanimala o škodljivosti te mehke droge, sem ugotovila, da je pravzaprav manj škodljiva kot alkohol. Ko mi je sin obljubil, da nikoli ne bo poskusil česa močnejšega, sem se pomirila. Ampak to, kar sem videla v tistih dveh škatlah, me zdaj preganja podnevi in ponoči. Moj sin se je očitno začel zdaj ukvarjati še s preprodajo marihuane in radii, ki sem jih videla, so zagotovo ukradeni. Tega pa ne morem in ne morem ne sprejeti in ne pogoltniti, hkrati pa si želim, da bi moj sin našel pravo pot. Zato sem začela resno razmišljati, da bi sina prijavila policiji. Naj se spoprime s posledicami svojih dejanj in naj zanje tudi sprejme odgovornost! Bila sem že skoraj čisto odločena, v rokah sem že držala telefonsko slušalko, pa mi je notranji glas rekel, naj tega ne storim. Zdaj o tem vsak dan razmišljam, vendar si tega koraka preprosto ne upam napraviti, čeprav mislim, da bi bilo za mojega sina to dobro. Kaj misliš ti, Magdalena? Naj ga prijavim ali naj raje molim, da bi tiste škatle čim prej odnesel in se lotil kakšnega poštenega posla? Prosim, pomagaj mi, Magdalena, saj se o tem nisem še z nikomer pogovarjala, ker me je preveč sram. Naša družina je bila vedno poštena in res me boli, da je moj sin zabredel v takšne vode. Misliš, da bi ga prijava streznila? Prosim, pomagaj!
          Nuša

Draga Nuša, ne vem. Če ga prijaviš, ti bo močno zameril, pa še zanesljivo popotnico v svet kriminala mu boš dala. Tam, kjer naj bi prevzgajali mlade fičfiriče, se ti fantje menda največ naučijo o lumparijah. Tako da prijava in morebitni zapor na tvojega sina mogoče ne bi vplivala vzgojno, temveč bi mu nakopala kartoteko, ki se je nikoli ne bi mogel znebiti. Torej mu pravzaprav ne bi kaj dosti koristilo. Veliko boljše se mi zdi, da se odkrito pogovoriš z njim in mu v pogovoru tudi zagroziš s prijavo. Zahtevaj, da inkriminirano robo t-a-k-o-j odnese iz stanovanja, in če te ne bo ubogal, uvedi sankcije. Nehaj mu kuhati, prati, pospravljati sobo. In moli, da bi našel prijatelje, ki bi ga motivirali za bolj poštene dejavnosti, ali da bi se zaljubil v dekle, ki ga bo spravilo na pravo pot. Kaj več pa tako in tako ne moreš storiti, saj je tvoj sin odrasel moški, ki bo moral počasi začeti skrbeti sam zase in si po možnosti tudi ustvariti toplo gnezdo, družino. To si želiš, kajne? Saj si to v resnici želi tudi tvoj sin, samo tega še ne ve, ker je še premlad in ker še vedno travmira, ker je rasel brez očeta. Zdaj se hoče dokazati, postaviti, in ker menda »… lepa dekleta ljubijo barabe …«, ga je pač odneslo v te vode. Pusti ga, naj hodi po svoji poti, ti pa si uredi življenje brez njega, saj boš potem lažje pozabila, kaj je v tistih dveh škatlah. Res je, tvoj sin ima v sobi prepovedano robo, in za to bi bil gotovo kaznovan, če bi ga prijavila. On, ki je majhna riba, bi plačal svoj račun in odslužil svojo kazen, tisti, ki so z mnogo bolj umazanimi kriminalnimi posli spravili na kolena vso državo, pa ne bodo nikoli kaznovani. V tej luči sta sporni škatli čisto nedolžni, poleg tega ti je povedal, da ju je samo spravil za nekoga drugega. Tvoj sin je tovariški in kolegialen, kar pa ni nič slabega. Morda sploh ni on tisti, ki preprodaja travo in krade radie? Temeljito se pogovori z njim in mu po pravici povej, da ti vsebina škatel ni všeč in naj ju odpelje. Prepričana sem, da bo to tudi storil. Srečno!

Draga Magdalena, pišem ti zato, ker sem globoko prizadeta in ker me bolijo te strašne socialne razlike, ki močno vplivajo že na otroke v šoli. Naj ti zaupam svojo zgodbo. Smo tričlanska družina, s partnerjem sva oba zaposlena, vendar najini dohodki komaj zadostujejo za preživetje. Najina hčerka hodi v tretji razred osnovne šole in že večkrat je prijokala domov, češ da jo sošolci zasmehujejo. Prvič se je to zgodilo takoj po poletnih počitnicah. Skupina bogatih sošolcev in sošolk se je hvalila, kje vse so bili, moja hči pa je pač povedala, da smo bili na počitnicah pri babici na kmetiji, in vsi so se norčevali iz nje, ker ni bila na morju. Enako se je zdaj začelo dogajati z oblačili, mobilnikom in računalnikom. K sreči moja hči ni obremenjena s tem, ker je navajena živeti skromno, vendarle jo boli in teži, ker je sošolci ne sprejmejo medse samo zato, ker je iz revne družine. K sreči ima prijateljice, ki prav tako ne sodijo v to skupino in jih ravno tako boli, da jih štejejo za drugorazredne. Povem ti, Magdalena, otroci znajo biti zelo kruti in nesramni in zelo me žalosti, da se te težnje kažejo že v osnovni šoli. S partnerjem sva se s hčerko pogovorila in ji razložila, da so v življenju pomembnejše druge lastnosti. Srčnost, dobrota, iskrenost in spoštovanje, vendar imam občutek, da je še premajhna in da teh stvari še ne razume. Ona ima pred očmi samo to, kako se ji bodo spet smejali, in nekajkrat je že potožila, da najraje sploh ne bi šla v šolo. Hudo mi je, ker gledam svojega otroka, kako trpi in kako zgodaj se mora spopadati s krutostjo socialnih razlik. Mislim, da bi moralo biti otrokom to prihranjeno in da bi morali starši svoje otroke vzgajati manj materialistično. Mislim, da bi bilo to boljše zanje in za okolico, ki se ob njihovem šopirjenju potem ne bi počutila tako manjvredno. Vem, da podobno razmišlja še veliko staršev, saj se pogovarjam z njimi. Vendar nikakor ne najdemo rešitve, ki bi našim otrokom prihranila ponižanje, ki ga povzročajo njihovi bogati sošolci. Kaj meniš ti o tem, Magdalena? Za odgovor že vnaprej hvala in lep pozdrav s štajerskega konca.                                        
                                                                                                Andreja

Draga Andreja, strinjam se s tabo, da je to zares žalostno in kruto, vendar tako pač je in spremenilo se bo šele takrat, ko bo človeštvo dojelo to, kar vidva že zdaj pripovedujeta svoji hčerki. Poštenost, srčnost, iskrenost, spoštovanje – to so vrednote, ki bodo v končni fazi rešile ta svet, potem ko se bo kapitalizem in z njim materializem zrušil sam vase. Trdno verjamem, da se bo nekoč to zares zgodilo, ne vem pa, kdaj. Zagotovo pa se bodo tisti otroci, ki svojo pomembnost zdaj gradijo na bogastvu svojih staršev, prej ali slej znašli v položaju, ko se bodo morali vprašati po lastni identiteti, in takrat jim ne bo prijetno, ko bodo spoznali, na čem so gradili. Zato nanje gledam z usmiljenjem, vendar to tvoji hčerki prav nič ne pomaga, da ne bi trpela ob krutosti svojih sošolcev. Na tvojem mestu bi ji svetovala, naj se ne zmeni zanje, naj jih ignorira. Povejta ji (stokrat na dan), na kaj vse je lahko ponosna in zakaj mora ceniti samo sebe. Terorju poniževanja se bo namreč lahko uprla le s pokončno hrbtenico in trdnim vedenjem o svoji vrednosti. Tisti starši, ki svoje otroke uporabljajo kot izložbo in jim kupujejo najdražje in najboljše ter vse, kar si zaželijo, pa bodo to svoje ravnanje še zelo obžalovali. Če ne prej, pa potem, ko bodo njihovi otroci, razvajeni in objestni, zapluli v puberteto. Takrat bodo videli, kako uspešna je bila njihova vzgoja, in verjemi mi, takrat si ne boš želela biti v njihovi koži. Tvoja hči bo iz šole poleg znanja sicer odnesla tudi nekaj bolečine in slabih spominov, a njeni temelji so trdni in niso odvisni od stanja na tekočem računu. Predlagam ti, da se sprijazniš s stanjem v naši družbi, saj si boš drugače nakopala čir na želodcu, hkrati pa nikoli ne nehaj upati in verjeti, da bo nekoč vendarle drugače. Rane in bolečine, ki so jih sošolci prizadejali tvoji hčerki, bo najlažje pozdravila z dobrim, z ljubeznijo in toplino, ki jo dobi od vaju, s pozornostjo, ki ji jo bosta naklonila s partnerjem. Z občutkom, skratka, da je upoštevana, ljubljena, varna in spoštovana. Če bo dovolj okrepila te občutke, ji zasmehovanje v resnici ne bo prišlo več do živega. Sicer pa mislim, da bi morali v šole spet uvesti (skromne) uniforme. Tako bi odpadlo šopirjenje in zasmehovanje, potem otroci ne bi mogli biti več izložbe svojih bogatih staršev. Ampak ker bogati odločajo, se to najbrž ne bo nikoli zgodilo. Drži se in srečno!