Draga Magdalena, pišem ti, ker mi boš morda znala pojasniti, kaj se mi dogaja enkrat na mesec ob polni luni, po navadi pred menstruacijo. Že zbudim se navadno slabe volje in kar naenkrat imam občutek, da se je ves svet zarotil proti meni in postanem prizadeta in jezna ter se začnem vesti kot majhen otrok. To traja dva, tri dni in v tem času se po navadi z vsemi skregam, nič mi ni prav, vsakogar samo kritiziram. Vse to delam iz nekakšne obrambe, in čeprav imam okoli sebe zelo razumevajoče ljudi, je normalno, da jim moje najedanje vsake toliko časa prekipi. Partner me že dobro pozna, zato iz moje »slabe volje« ne dela nobene drame, takrat se preprosto umakne in poskrbi za kakšno presenečenje, s katerim me navadno zna razveseliti. Včasih pa mine kar samo od sebe in potem se čudim, kadar mi kdo omenim, kaj vse sem mu še pred dnevi izrekla. Jaz se vsega skupaj bolj bežno spomnim, spet postanem prijazna, topla in nežna, kakršna sem tudi večino časa. Enkrat na mesec pa eksplodiram in takrat sem prepirljiva in zlahka padam v konflikte. Teh svojih izpadov bi se rada odvadila, zato te prosim, svetuj mi, kako naj brzdam svojo jezo in sovraštvo do sveta v tistih dneh. Po dveh, treh dneh pa se zjutraj zbudim naspana, sonce sije, vse je spet lepo in krasno. Žvižgam si pod tušem, v nedogled klepetam s prijateljico, komaj čakam, da pride ljubi domov. Skratka, vse je normalno. Tiste dneve pa, kot da nisem jaz, kot da se je vame naselila nekakšna pošast in zdaj uničuje vse, kar sem jaz leta in leta gradila. Prosim te, Magdalena, svetuj mi, kako naj se zavarujem pred lastnimi izbruhi besa in to svojo znamenito »slabo voljo«? Imaš kakšno idejo? Prijateljica mi pravi, da je vse to povezano s hormoni in s polno luno, pa ne vem, ali je res tako. Kaj misliš ti? Za odgovor ti bom res hvaležna.

           Maca

Draga Maca, na tvoje vprašanje verjetno obstaja več odgovorov, jaz ti bom odgovorila v okvirih tega, kar poznam, saj drugače niti ne morem. Deloma ima tvoja prijateljica prav, hormonska slika se v času predmenstrualnega sindroma (PMS) zelo spremeni in to prav gotovo vpliva na razpoloženje vsake ženske. Če nič drugega, smo takrat ženske mnogo bolj občutljive in nas zunanji dražljaji zlahka vržejo iz tira. Morda se v tem času tudi okrepi občutek nezadovoljstva in občutki jeze, ki se v našem spominu kopičijo iz dneva v dan, ker jih skrivamo pod dobrohotnim nasmeškom. Bolje se je rahlo razjeziti, t a k o j ko začutimo jezo, kot pa jo kopičiti mesece, leta in potem na lepem eksplodirati. Zato ti predlagam, Maca, da se začneš ukvarjati s tem, da boš sprejela tudi tisti del sebe, ki je najbolj jezen. Jeza je po navadi odziv na bolečino, zato se ne obsojaj, ampak si začni prizadevati, da boš najprej ozavestila, nato pa še ozdravila to jezo, ki je pravzaprav (krivična) jeza, ki jo ti gojiš sama do sebe. Zakaj? Ko si boš pošteno in odkrito odgovorila na to vprašanje, bo tudi jeza izginila. In ko se bo spet pojavila, jo izrazi takoj, pa se ne bo bohotila v tebi in te takrat, tiste dni, ko si najšibkejša, ne bo čisto prevzela in te preplavila. Drugače pa se lahko za tiste dni oborožiš z zelišči, ki pomirjajo, se lotiš kakšnega generalnega čiščenja ali kaj podobnega. Tako boš jezo konstruktivno uporabila v svojo korist in ne boš več delala v svojo škodo. Vsi se kdaj vedemo kot razvajeni otroci, ko hočemo pozornost in ljubezen, in če je ne dobimo dovolj – v tistih dneh je ni nikoli dovolj, kajne? –, smo tečni in zoprni. Vse to je človeško, zato se sprejmi tudi s te plati, poskušaj biti bolj milostna in prijazna do same sebe, pa bodo tudi ti akutni napadi krajši in milejši. Predvsem pa se čim prej loti odgovora na vprašanje, zakaj čutiš tako sovražnost – do same sebe. To ni prav. Kar ti ni všeč na tebi, lahko vedno spremeniš, to pa stori tako, da se boš imela bolj rada. Ampak najprej moraš sprejeti tudi tisto, kar ti ni všeč. Čim prej, čim prej. Srečno!

Pozdravljena! Draga Magdalena, pišem ti prvič, ker enostavno rabim dober nasvet in sem se obrnila nate. Stara sem 25 let in prihajam iz kmečke družine. Imam fanta, skupaj sva že dobrih pet let, in stanujeva v stanovanju, ki je najino in sva samostojna. Kot majhen otrok in še zdaj si želim, da bi živela doma na kmetiji, vendar sva se pred tremi leti s fantom odločila, da greva na svoje v stanovanje, čeprav tudi on prihaja s kmetije, vendar si ni nikoli želel ostati doma. Odločitev, da greva v stanovanje, sva sprejela zato, ker se je njegova mama vedno vmešavala med naju in nama prisluškovala in ker je bolna na živcih. Pri nas doma pa nisva bila, ker je prisoten alkohol, vendar se s starši odlično razumem in so živo nasprotje njegovim. Zato sva šla v stanovanje, vendar imava zdaj problem. Iz mene je privrela želja, da bi bila doma in prevzela kmetijo. Moj oče bi bil tega zelo vesel. Toda moj fant nikakor ne želi iti k nam; o tem sva se že večkrat pogovarjala, a brez uspeha. Ne vem več, kaj naj naredim. Stanovanje me utesnjuje, rada sem v naravi in delam, imam veliko ciljev za kmetijo. Ampak kaj mi pomaga, če moj partner temu nasprotuje? Pomagaj mi, prosim. Naj se odločim za svoje sanje in cilje ali naj ostanem z njim v stanovanju? Mogoče bi rada poudarila še to, da sem pred dvema letoma hotela postati fotomodel, in ko sem bila poklicana na razgovor, je tudi temu nasprotoval, zato se razgovora nisem udeležila. Drugače ga imam zelo rada in mi je težko ob misli, da ne bi bila več skupaj. Pomagaj mi, prosim. Naj še vztrajam z njim? Že od začetka sva imela veliko težav, saj je mamin sinček, in ko sva se midve sprli, je vedno potegnil z njo in na tihem jo vedno zagovarja. Ima tudi veliko pripomb čez mene, češ da ne znam čistiti, da sem lena, pa to ni v redu, ono ni v redu … Včasih se mi zdi, da me primerja s svojo mamo in samo kritizira, poleg tega mi posveča zelo malo časa. Vendar ga imam vseeno rada. Kaj naj naredim? Toda ob misli, da bi šla sama domov in ga pustila, mi kmetija ni več toliko zanimiva. Že nestrpno pričakujem odgovor. Lep pozdrav!
Ana

Draga Ana, najprej moraš poslušati sebe. Tvoja srčna želja, da bi šla na kmetijo, ni več tako močna, če pomisliš, da bi šla tja brez fanta. Razumljivo, rada ga imaš. On pa noče na vašo kmetijo, raje bi ostal v stanovanju ali pa odšel k svojim staršem. Tudi razumljivo. Torej bosta morala skleniti nekakšen kompromis. Ti bi lahko živela in delala na kmetiji, on bi živel, kjer koli bi želel, konec tedna pa bi se dobivala in uživala v skupnih trenutkih. To ne bi šlo? Če vama ne bo uspelo najti kompromisa, bo moral eden od vaju popustiti in se prilagoditi drugemu, to pa bo v njem verjetno povzročilo upor in nezadovoljstvo. Če se boš odrekla sanjam o kmetovanju, boš zelo nesrečna in takrat boš jezna na fanta. Če pa bo popustil on, prav tako ne bo dobro. Drugače bi bilo, če bi z ljubeznijo iskala skupno rešitev in se nobenemu od vaju ne bi bilo težko odreči sedanjemu udobju. Zdi se mi, da sta oba še precej navezana vsak na svoje starše in da tudi tvoja želja po kmetovanju temelji v tej navezanosti na dom. Zakaj pa ne najameta kakšne zapuščene kmetije, ki ni kmetija tvojih staršev, in jo skupaj obdelujeta? Tudi to bi bila rešitev, verjetno tudi zate boljša kot ta, ki jo imaš zdaj v mislih. Če se spet preseliš k staršem, boš padla nazaj v kalupe svoje primarne družine in tako boš le težko prevzemala še kakšne druge vloge, kot je vloga hčerke. Verjamem, da bi rada razveselila očeta, vendar te pot nazaj domov vodi stran od odraslosti, stran od samostojnosti, stran od tvojega resničnega življenja. Ne da bi si to želela, boš prevzela vlogo hčere, ki skrbi za starše in gara na kmetiji. Misliš, da te bodo potem spoštovali? Nič bolj kot zdaj, zato si dokazovanje raje prihrani. Če imaš fanta tako zelo rada, kot pišeš, si prizadevaj ohraniti vajino zvezo, ta pa se ne bo ohranila tako, da boš šla ti živet nazaj domov. Če si želiš kmetovati, si to željo lahko izpolniš tudi drugače. Če pa si želiš domov, je to nekaj čisto drugega. Rada bi spet podoživela otroštvo, pomagala staršem – to je vse v redu, a ne vem, če bo ta želja dolgo trajala. Zato ti svetujem pošten razmislek, še kakšno mnenje prijateljev in šele potem odločitev. Drži se in zaupaj vase. Srečno! 

Draga Magdalena, z veseljem ti pišem, ker vem, da si bom lahko s tvojim odgovorom pomagala. Ti bom povedala kar od začetka. Sem mlada upokojenka in pred pol leta sem se prijavila na dvodnevno kreativno delavnico in tam spoznala žensko, ki je imela hude probleme sama s sabo. Nekako sva se zbližali in pokazalo se je, da ima za sabo zares težko življenjsko zgodbo. Bila mi je hvaležna, ker sem jo poslušala, in ob slovesu sem ji dala svojo telefonsko številko. Pred dnevi me je poklicala in zelo sem se je razveselila. Ko mi je povedala, da se je loteva depresija, sem jo takoj povabila na sprehod, potem pa še na čaj k sebi domov. Prijetno sva se pogovarjali dve uri, tudi o zelo intimnih stvareh. Vendar nisem vedela, da si moja nova znanka najino druženje razlaga kot tesno prijateljstvo. Sama sem vse skupaj doživela kot zanimiv pogovor z novo znanko. Za prijateljstvo potrebujem mnogo več časa, čeprav sem morda videti povsem zaupljiva. Poleg tega mi je nova znanka v uri in pol pogovora razkrila nekaj svojih lastnosti, ki sem se jih dobesedno ustrašila, zato sem na koncu komaj čakala, da gre. Dve uri pozneje me je poklicala, mi še enkrat povedala, da nima nikogar, in me vprašala, ali lahko v bolnišnici, kamor čez nekaj dni odhaja na operacijo, pusti mojo telefonsko številko, da bi ob morebitnih zapletih poklicali mene. Bila sem osupla, njeno prošnjo pa sem doživela kot težko breme. Med pogovorom se je pokazalo, da se na sorodnike res ne more zanesti, kljub temu pa ima nekaj prijateljev, ki jo poznajo že dlje in so si torej bližje kot midve, ki sva se videli komaj trikrat v življenju. Rekla sem ne in bila sprva zadovoljna s svojo odločitvijo, potem pa me je zgrabila taka slaba vest, da sem jo skoraj poklicala in ji rekla, da ji dovolim, kar me je prosila. K sreči tega nisem storila, temveč sem se vprašala, kaj je moja prva naloga, skrbeti zase ali za druge. Ugotovila sem, da moram najprej poskrbeti zase, saj tudi jaz nisem več med najmlajšimi – sem že srečala abrahama – in imam svoje težave, predvsem pa pravico, da se sama odločim, katero breme bom sprejela na svoje rame in katero ne. Pogovorila sem se s prijatelji in prijateljicami in vsi so me podprli, jaz pa imam še vedno slabo vest, ker čutim, da bi ji morala pomagati, kar me je prosila. Po drugi strani vem, da sem ravnala prav, saj ne morem kar prevzeti odgovornosti za žensko, ki je ne poznam in mi ni všeč. Povej mi, Magdalena, je človek dolžan pomagati tudi, kadar ve, da ne bo zmogel? Ali ni morda od mene zahtevala preveč? Hvala za odgovor in še veliko uspeha z rubriko.
           Marja

Draga Marja, prav hvaležna sem ti, da si odprla to temo. Mislim, da je lepo, če človek pomaga sočloveku, vendar šele po tem, ko je sam dovolj močan, da to z lahkoto napravi. Tvoja nova znanka te je v resnici prosila preveč, vendar jo razumem. Po dveh urah intimnega pogovora si je zagotovo ustvarila vtis, da sta postali tesni prijateljici, ni pa vedela tega, da ti gre pravzaprav na živce in da komaj čakaš, da gre. Bonton nam ne dovoljuje, da bi kaj takega rekli naglas, zato ljudje ne dobivajo pravih informacij o sebi. Očitno se je tvoja nova znanka počutila dovolj varno, da te to vpraša, saj je sodila po sebi oziroma v okviru informacij, ki so bile dostopne njej. In je poizkusila. Ti pa si postavila mejo, in čeprav si jo zavrnila, si ravnala prav, saj si dolžna najprej poskrbeti za svoje dobro počutje. Žrtvovanje nima nikakršnega smisla in na koncu izgubita oba: tisti, ki se je žrtvoval, in tisti, za katerega se je prvi žrtvoval. Ja, ravnala si prav in ne imej slabe vesti, saj sem prepričana, da se je znanka znašla po svoje. Predvsem pa bo zdaj vedela, kje je meja in je – upajva – ne bo več prestopila. Pa razmisliva še takole: denimo, da bi ji dovolila pustiti tvoje podatke, če bi se kaj zapletlo. Tudi če zapletov ne bi bilo, bi si tvoja nova znanka naslednjič vzela še več, ker bi bila prepričana, da si lahko, saj bi ji ti dovolila. Bilo je torej nujno, da ji postaviš mejo, pa naj stane, kolikor hoče. Odpusti si, da se nisi žrtvovala in si zaradi dobrega srca nakopala mogoče veliko nadlogo. Zakaj? Ne, nisi dolžna pomagati, če misliš, da ne boš zmogla. Nihče česa takega tudi nima pravice zahtevati od tebe. Ravnala si popolnoma prav.

Draga Magdalena, pišem ti prvič, tvojo rubriko pa redno berem. Stara sem 25 let, študentka, doma s podeželja. Študij si težko privoščim, ker smo doma bolj revni, zato ves čas tudi delam kot natakarica in nekako gre. Zadnje čase me grabi nekakšno malodušje, ker sem se začela zavedati, da tudi po diplomi ne bo nič drugače, da bom službo težko dobila in da bom še kar nekaj časa odvisna od staršev. K sreči se z njimi dobro razumem, prav tako z bratom, ki se je že pred petimi leti poročil in odselil od doma. Tudi jaz bi si rada ustvarila družino, se odselila od doma in zaživela samostojno življenje, pa mi okoliščine tega ne dovoljujejo. Zdaj pa k vprašanju. Pred dobrim letom sem spoznala premožnega starejšega moškega in on se je zaljubil vame. Tudi meni je bil všeč, zato sem se spustila z njim v krajše razmerje, potem pa vse skupaj prekinila, ker me je zelo motilo, da je poročen. Vendar on ni odnehal. Kupil je garsonjero in mi povedal, da jo je kupil zame in da naj samo povem, ali hočem ključe ali ne. Ker vem, kaj to pomeni, sem njegovo velikodušno ponudbo zavrnila, vendar mi je zdaj po svoje žal. Razmišljam o tem, da bi vendarle privolila v vlogo ljubice, saj ga imam rada, vendar bi bila ta rešitev samo začasna. Vem, da je zaljubljen vame, da bi mi kupil vse, kar bi si poželela, vendar ne bi bila nikoli zaresen par, ker bi se morala skrivati in tajiti zvezo. To pa mi ni preveč všeč. Po drugi strani pa bi to vendarle bil korak proti samostojnosti, imela bi nekakšno prihodnost in možnost živeti, kot si želim. Kaj misliš, Magdalena? Naj sprejmem njegovo ponudbo? Naj povem še to, da ima moj oboževalec dva otroka mojih let. Oba poznam in mislim, da se jima še sanja ne, kakšno skrivno življenje živi njun oče. Pravzaprav me to niti ne bi toliko motilo in bi se sprijaznila tudi s skrivanjem. Moti pa me to, da bi mu bila potem stalno nekaj dolžna in bi morala plesati tako, kot bi žvižgal on. Dilema je velika, s starši se o tem sploh ne upam pogovarjati, ker bi jih preveč prizadelo, če jim povem po resnici. Kaj naj storim, Magdalena? Kaj mi svetuješ? Nestrpno pričakujem tvoj odgovor, saj se o tem problemu ne morem z nikomer pogovarjati. Lepo se imej in hvala za odgovor.
         Tjaša

Draga Tjaša, na tvojem mestu te ponudbe ne bi sprejela. Zakaj? Ker si zaslužiš kaj boljšega, zato. Na prvi pogled bi ti selitev v garsonjero res prinesla svobodo, ampak v resnici bi padla v suženjstvo, ki bi ti začelo kmalu presedati. Tvoj dobrotnik bi prihajal, kadar bi se mu zahotelo, morala bi mu biti nenehno hvaležna in tvoje sanje o samostojnosti bi se razblinile kot milni mehurček.
Predlagam ti, da s samostojnostjo počakaš na čas, ko boš lahko napravila ta korak sama ali v družbi fanta, ki ga boš ljubila, ki te bo ljubil in si bosta ustvarila skupno življenje. Brez skrivanja, brez finančne odvisnosti, brez sramu. Mlada si še, vse življenje je še pred tabo, ne zakompliciraj si ga že takoj na začetku. Tvoj mecen te ima morda res rad, morda je tudi zaljubljen vate, a kaj dosti več od denarja in občasne ljubezni ti ne more ponuditi. To bi se mi zdelo sprejemljivo samo, če bi bila tudi ti noro zaljubljena vanj in ne bi mogla živeti brez njega. Potem bi razumela, da mu hočeš biti čim bliže, da hočeš čim več časa preživeti z njim. Ker pa iz tvojega pisma nisem razbrala, da bi bilo tako, se mi zdi boljše, da na svojo svobodo še malo počakaš. Verjemi, da bo vse dobro, in videla boš, da se ti bo marsikaj obrnilo na boljše, kot morda pričakuješ zdaj. Diplomirala boš, tudi službo se da dobiti, če imaš voljo. Verjemi, verjemi, verjemi! Upaj na najboljše, pa se bo obrnilo na dobro. Če se s starši dobro razumeš, ti prav gotovo ne bo tako težko počakati še malo s samostojnostjo, ki ti nikakor ne uide. Prej ali slej boš prevzela odgovornost za svoje življenje, tako materialno kot moralno. Selitev v garsonjero bi te le pahnila iz ene odvisnosti v drugo, in čeprav se zdaj tega ne zavedaš, bi ti šlo to močno na živce. Zato ti predlagam, da stisneš zobe, zavihaš rokave, čim prej diplomiraš in se posvetiš iskanju službe. Kar boš ustvarila s svojimi rokami, ti bo veliko več pomenilo, kot bi ti pomenila podarjena garsonjera, za katero nikoli ne bi vedela, ali je res tvoja ali ni. Drži se!