Draga Magdalena, dolgo se že pripravljam, da ti pišem, pa sem se šele zdaj opogumila. Stara sem že skoraj petdeset let, mama dveh odraslih otrok, uspešna v poklicu, ločena. Takole na prvi pogled bi človek rekel, da je vse v najlepšem redu, ljudje me poznajo kot vedno nasmejano, vedno za štose, nikoli potrto. Zato se pogosto zatekajo k meni s svojimi zgodbami, jaz pa poslušam in poslušam in si mislim, joj, ko bi vi vedeli. Seveda imam tudi jaz svojo zgodbo. Ta se vleče še iz otroštva, nikakor ne morem odpustiti mami, da me je zapustila, ko sem jo najbolj potrebovala. Potem so me zapuščali moški, nazadnje me je zaradi druge zapustil še mož, ki sem ga ljubila iz vsega srca. Takrat sem začela piti. Najprej po malem, zdaj pa bo že deset let, ko ne mine dan, da ne bi spila buteljke vina – ali dve –, par steklenic piva ali pa kar žganje. Pravzaprav ne morem zaspati, če nisem okajena. V družbi pijem zmerno, kadar pa sem sama, se prav nalivam in uživam v tistem občutku popolne pijanosti, popolne otopelosti. Zjutraj imam najraje pivo, vendar zaradi službe dopoldne pijem vodko s sokom. Nikoli v družbi, vedno sama. Dopoldne vedno sama. Zavedam se svojega problema, zavedam se, da se bo težko odvaditi, potem si pa mislim, kdo se pa hoče odvaditi, in pijem naprej. Oba otroka sicer še živita doma, vendar sta večinoma zdoma, tako da pred njima svoje pitje uspešno skrivam. Prijateljica, ki edina ve za to mojo razvado, se mi včasih pridruži, vendar ne ve, da pijem tudi dopoldne, v službi. Ne morem si pomagati. Problem pa nastane takrat, ko imam trenutke resnice. Takrat se sovražim zaradi svojega alkoholizma, takrat sklenem, da bom nehala, a mi nikoli ne uspe. Vem, da je narobe, vem, da si uničujem telo in zdravje, a se bojim, da sem se zdaj že tako navadila, da bom težko nehala. Tudi ne vem, ali sem pripravljena na vse tiste terapije in pogovore. Rada bi v miru živela naprej, samo da si ne bi očitala, da bi si nekako oprostila, da bi sprejela, da pijem in bi živela s tem. Kaj praviš? Naj poslušam svoj notranji glas in naj neham ali naj se poskušam popolnoma sprijazniti s tem, da pijem, in pijem naprej?
Za odgovor že vnaprej hvala.
         Olga
Draga Olga, zelo veliko je že to, da se zavedaš svojega problema. Velika večina ljudi, ki imajo težave z alkoholom, si tega ne prizna ali pa se sploh ne zaveda, da ima kakšen problem. Vem, da si morala zbrati veliko poguma, da si mi pisala. Mislim, da moraš to zaupati še komu, ki ti bo v resnici stal ob strani in ti pomagal. V teh okoliščinah potrebuješ več kot le nasvet in spodbudno besedo. Pomisli, da moraš hoditi v službo. Zdaj svoje težave še skrivaš, a kaj, če jih ne boš mogla več? Lahko si ob zaposlitev. Prepričana sem, da tudi tvoja otroka vesta, a se raje slepita, kot bi se spoprijela s težavami. To vsi radi počnemo. Družbo prijateljice, ki popiva s tabo, pa raje odkloni. Poskusi se zamotiti z delom, z nečim, kar ti veliko pomeni. Nekdo bi moral biti noč in dan s tabo, da bi ti pomagal preživljati ure brez alkohola. To pa je seveda težko. Če bi zares rada prenehala piti, moraš vedeti, kje je vzrok, in ga znati odpraviti oziroma ga razumeti. Ljudje imamo velikokrat hude težave v življenju zaradi stvari, ki so se nam zgodile ali se dogajale v otroštvu. To pomeni, da je vzrok že globoko zakoreninjen v nas. Morda je to celo povod za vse druge neljube stvari, ki se nam dogajajo v življenju. Nikakor pa se ne smeš sovražiti, kot praviš. Ravno nasprotno, sprejmi se takšno, kakršna si, z vsemi napakami in težavami, in to naj bo tvoja odskočna deska za naprej. Zavedaš se že, da takšno življenje nima prihodnosti in sreče. Naredi korak naprej! Svetujem ti edino, da razmisliš, ali boš zares zmogla sama. Prositi za pomoč ni nič slabega. Vsakdo si želi, da bi lahko poskrbel zase, da mu ne bi bilo treba nikogar ničesar prositi ali, še hujše, biti odvisen od koga. Resnica pa je, da drug drugega potrebujemo in še zdaleč nismo vsega sposobni sami. Tudi otroka te potrebujeta, morda še bolj kot ti njiju. Ne pogovarjaš se z njima, ker nimaš volje, in bojiš se, da bi videla, da piješ. Kmalu bosta odrasla in dobila boš vnuke. Ali boš skrivala tudi pred njimi? Pred tabo je še lepo in srečno življenje. Ne vdaj se v usodo. Vzemi življenje v svoje roke. Zdaj še lahko.
Pa veliko uspeha!

Spoštovana gospa Magdalena, sem mamica dveh otrok. Poročena sem že sedemnajst let. Mož je deset let starejši od mene in ima odraslo hčer iz prvega zakona. Z možem sva se imela zelo rada. Poročila sva se, rodila sem dva otroka in začele so se odgovornosti in resne skrbi. Dolgo časa smo živeli v podnajemniški garsonjeri. Zdaj smo si s posojili zgradili hišico in otroka sta dobila vsak svojo sobo, z možem pa imava končno svojo spalnico. Sama sem zaposlena za krajši delovni čas, saj imam že od mladosti zdravstvene težave. Mož je gradbeni delavec, in ko je dobil službo na terenu, je kar nekaj let prihajal domov le ob koncu tedna, pa še to ne vedno. To mu je kar ustrezalo, saj je skrbel samo zase. Njegova edina skrb je bila, da nam pusti nekaj denarja, za čisto vse preostalo sem skrbela sama – tako za otroka, ki sta bila še majhna, kot za gospodinjstvo, hišna opravila in popravila, za vse stroške in papirje itd. Ko je bil doma, sem imela le še več dela, saj ni bil vajen, da tudi on kaj postori. Zapravljal je tudi vedno več denarja in mi pošiljal vedno manj. Večkrat smo se morali znajti sami in prositi za pomoč. Kadar je prišel domov, sta ga bila otroka seveda zelo vesela, midva pa sva se navadno samo prepirala. Uporabljal je najhujše žaljivke in me podil od doma. Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Moja ljubezen je počasi plahnela. Otroka sta bila moja ljubezen in moje življenje. Z možem sem se večkrat pogovarjala o teh stvareh in prosila sem ga, naj nas ima rad, da bo družina ostala skupaj. Ni razumel, vse dokler ni izgubil službe in ostal doma. Takrat sem preživljala vso družino in videl je, za kaj vse moram skrbeti in kaj pomeni imeti dobro ženo in pridne otroke. Spremenil se je in se začel lepše vesti. Postal je ljubezniv in celo z otroki se je začel ukvarjati. A zame je prepozno, vsaj mislim tako, čeprav vseeno upam, da ni. Vedno sem bila optimistična in družina je zame zaklad. Nimam ga več rada, o ljubezni sploh ne morem govoriti. Morda sva bolj prijatelja, tudi spoštovanja je ostalo bolj malo. Toda nadvse si želim, da bi bila spet srečna in da bi ga spet vzljubila. A kako? Dovolj mi je pretvarjanja pred otroki in drugimi, da ni nič narobe. Res se trudim in poskušam si priklicati v spomin lepe trenutke in moževe dobre lastnosti. Ja, vse razumem, a srce dela po svoje! Ne gre tako lahko, kot sem mislila. Kako naj ohranim srečo in prikličem ljubezen in spoštovanje nazaj v našo družino? Trpim pravzaprav sama v sebi. Ali na srce sploh lahko vplivaš? Gospa Magdalena, zelo bom vesela vsake vaše spodbudne besede in hvala vam že vnaprej.
Sanja
Draga Sanja, veliko ste pretrpeli, vaše srce je dolgo zaman upalo, zdaj pa je utrujeno in ne vidi več upanja. Nekaj je umrlo v njem. Morda se bo ob neki neznatni priložnosti, ob kakšnem drobnem dogodku ali trenutku spet prebudilo, a za kaj takega je potreben čas. Ne morete se prisiliti, da bi kar pozabili vse tiste žaljivke in težke dni, ki vam jih je mož pogosto še oteževal. Težko breme ste nosili, ni čudno, da ste utrujeni. Z možem se bosta morala temeljito pogovoriti, povedati mu morate vse, kar vam leži na duši, če naj za vaju sploh še obstaja kakšno upanje. Najprej bosta morala počistiti vse za nazaj, da bi lahko stopila korak naprej. Če si želite, seveda. Če nimate v mislih morda kakšnega drugačnega načrta. Mislim, da bi možu lahko oprostili, če bi se pokesal, če bi sprevidel, kakšno življenje ste živeli in koliko je on pripomogel k temu. Če mu ne morete odkrito povedati, mu napišite pismo. Pretvarjanje vas ne bo nikamor pripeljalo, morate biti odkriti. Najprej s sabo in potem z drugimi. Tako vam bo še najlažje živeti. Z otrokoma imate verjetno krasen stik in lepe odnose, mož bo pa pač moral nadoknaditi, kar je zamudil. Če si želite ohraniti vsaj njegovo prijateljstvo, potem si prizadevajte za to, da mu boste lahko sčasoma odpustili in da bo ostalo samo tisto, kar je zdravega in dobrega v vajinem odnosu. Če pa se izkaže, da ni med vama ostalo nič lepega, pa mislite predvsem nase in na to, kaj si vi želite. Otroci bodo šli kmalu po svoje, ostalo vam bo vaše življenje, z možem ali brez njega, in takrat storite tako, da se boste vi dobro počutili v svoji koži. Verjemite v dober razplet in ravnajte, kot vam narekuje srce. Odpustite. Srečno!

Spoštovana Magdalena, pišem ti zato, da boš moje pismo objavila in ker me zanima tvoje mnenje. Sem mlajša upokojenka, ki k sreči še razmišlja s svojo glavo. Gledam ljudi okoli sebe in ljudi, ki se pojavljajo na televiziji, pa nekdanje sošolce, ki so prilezli do pomembnih položajev in se sprašujem, kako je mogoče, da se do najbolj odgovornih položajev v družbi in največ denarja prikopljejo najbolj neumni in zakompleksani ljudje. Tisti, ki upravljajo naš denar in z naše življenje, so slepo črevo družbe, neinteligentni, neduhoviti, egoistični, pokvarjeni in delajo le zase in za svoj žep. Sprašujem se, kje so vsi tisti, ki še imajo hrbtenico, ki še razmišljajo s svojo glavo in ki bi lahko ta naš voz potegnili iz blata. Povedala vam bom zgodbo o dveh sošolcih. Eden je bil vedno tovariški, odprt, duhovit in zelo priljubljen, a ga je usoda zaznamovala z boleznijo, s katero se bojuje že vse življenje. Kljub temu je diplomiral, se za nekaj časa posvetil poklicu, potem se je moral invalidsko upokojiti, ker ni zmogel. Danes živi v garsonjeri s 370 evri na mesec, a ostal je enako topel in duhovit, ima veliko prijateljev in ni ga strah življenja. Drugi je bil že v mladosti žleht, vase zaprt, nadut, zakompleksan. Bil je prepričan, da je nekaj več od drugih, čeprav je bil tako neumen, da smo se naglas smejali njegovim kretenizmom. Ni imel srca, je pa vedno hlepel po moči in denarju. Danes je politik. Ima sedem luksuznih stanovanj in dve podjetji, ni se mu treba voziti po predpisih, saj ima prijatelja – približno enako butastega – na policiji, doma ima razsulo, pretepa ženo, v družbi in v lokalnih medijih pa velja za velikega dobrotnika. Vem, da dolgoročno taki ljudje ne morejo voditi države, ampak dogaja se ravno to. Mi, ki živimo pošteno in verjamemo v neke osnovne človeške vrednote, smo dobesedno pohojeni od teh butastih kretenov, ki mislijo samo na svojo rit in jim ni niti malo mar za usodo ljudi, ki živimo v tej državi. Pri tem so celo tako perverzni, da imajo polna usta solidarnosti in dobrodelništva, pa sploh ne vedo, kaj to je in o čem govorijo. Povej mi, Magdalena, kako je mogoče, da so se najslabši ljudje znašli na najboljših mestih in kaj ti misliš o tem. Hvala in vse dobro.
          Angela

Draga Angela, z velikim veseljem objavljam tvoje pismo, ker imam tudi jaz podobne izkušnje s sošolci in znanci in zdaj, ko sem prebrala tvoje pismo, sem se spomnila natančno enega takega, ki je bil svoj čas celo župan. V šoli je bil zakompleksan in mozoljast, nikoli ni gledal v oči, nobenega vica ni znal povedati, prijateljev ni imel, gnala ga je samo želja, da bi bila njegova mama ponosna nanj in da bi prekosil očeta. Ko je postal župan, se mu je ponudila priložnost, da s korupcijo zasluži veliko denarja in niti malo ni pomišljal, čeprav je zaradi tega ogrozil življenja številnih ljudi. Žal je takih zgodb res veliko in strinjam se s tabo, da to ni prav, hkrati te vabim, da se pridružiš drugi opciji – za zdaj manjšinski, a kmalu večinski – ljudi, ki razmišljamo s svojo glavo ter nam je mar za sočloveka in naravo ter bi radi živeli v mirnem, harmoničnem svetu, kjer denar ni več tako zelo pomemben, solidarnost in sočutje pa sta samo po sebi umevna. Tak svet že obstaja v srcih mnogih, mnogih ljudi po vsem svetu. Veliko vizionarjev napoveduje velike spremembe ravno na tem področju in trdno verjamem, da se bo nekega dne, ko bodo naši mozoljasti sošolci do konca zrušili ta svet in ga okradli do zadnjega beliča, podoba novega sveta iz src ljudi prelila v resničnost. Na pogorišču surovega kapitalizma bo zraslo nekaj novega, prijaznega, poštenega, sočutnega, toplega, lepega. Pa veš zakaj? Kar nam drugega ne bo preostalo. Ker nas bo narava prisilila k ponižnosti, skromnosti. Astrologi pravijo, da začetek Vodnarjeve dobe napoveduje tudi spremembo zavesti, ki se bo z materialističnega ega premaknila na ljubeče srce. Odločila sem se temu verjeti in tebi svetujem enako. Kajti več kot nas bo verjelo, prej se bo to zgodilo. Še prej pa bomo kot posamezniki in kot družba prisiljeni v temeljito katarzo, ki bo zrušila vse, kar ni pristnega in naravnega. Človek, ki ne gleda v oči in ki ne bo popolnoma predan, inteligenten in pošten, v prihodnosti sploh ne bo mogel igrati kakšne pomembnejše vloge v družbi. Jaz verjamem, daj še ti. Hvala za pismo. Srečno!