Draga Magdalena, redno berem tvojo rubriko in sklenila sem, da ti tudi jaz pišem. Sama namreč ne najdem odgovorov na svoja vprašanja. Stara sem 21 let in sem študentka. Živim pri starših, fanta nimam. Prvič se mi je zgodilo pred kakimi štirimi meseci, da me je med vožnjo postalo grozno strah, pred očmi se mi je zameglilo in zajel me je val panike. Morala sem ustaviti avtomobil in se nadihati svežega zraka, da sem lahko nadaljevala vožnjo. Pozneje so se mi ti napadi panike začeli ponavljati tudi drugod. Na blagajni v trgovini, na avtobusu, povsod. Tako me je zdaj strah tega strahu in neprestano pričakujem, da me bo spet zajela panika, zato živim v nenehnem pričakovanju katastrofe. Pravzaprav živim v strahu od jutra do večera, ko komaj čakam, da bom zaspala. Ko pa se zjutraj zbudim, je moja prva misel ta spomin na strah in spet se ga ustrašim. Ne vem, kaj je razlog za moje težave. Bila sem pri splošnem zdravniku. Dal mi je pomirjevala, vendar sem jih vzela le dvakrat, saj se bojim, da se jih bom navadila. Ko sem vzela pomirjevalo, je strah za kako uro popustil, potem pa me je spet začelo stiskati v grlu. Odkar se mi to dogaja, sem čisto zmedena, ne morem ne brati ne gledati televizije in pravzaprav životarim od enega paničnega napada do drugega. Morala bi študirati za izpite, pa ne morem. Starši mi nenehno govorijo, naj se zberem in bo strah šel, jaz pa mislim, da ni tako preprosto. Ni me strah nobene konkretne stvari, razen tega, da bom zaradi strahu odpovedala takrat, ko ne bi smela. Tako stanje je neznosno, zato te sprašujem, Magdalena, ali obstaja način, da premagam ta strah in ali morda poznaš kakšnega dobrega zdravnika, ki bi mi znal pomagati. Odkar se mi to dogaja, sem se čisto izolirala, v družbi mi je nelagodno, strah pa se pojavi tudi, če sem v družbi z najboljšo prijateljico. Njej sem tudi edini povedala za te moje težave, pa je rekla, da se mi navzven nič ne vidi in da naj počakam, da bo minilo. Nisem prepričana, da bodo panični napadi minili sami od sebe, mislim, da moram tudi sama kaj storiti, pa ne vem, kaj. Mi znaš pomagati?
         Neda

Draga Neda, strah bo minil, vendar moraš tudi sama zavihati rokave. Motnja, ki jo opisuješ, se imenuje panično-anksiozna motnja, ozdravila pa jo boš tako, da boš začela verjeti vase in si zaupati. Več o motnji lahko prebereš na spletnih straneh, pri tvojem delu naloge pa te čaka težka preizkušnja: brezpogojno vzljubiti samo sebe. Verjetno je tvoje nezaupanje do same sebe povezano z neustreznimi vzorci iz otroštva, ko ti starši morda niso zaupali in so nenehno dvomili o tebi. Ta tvoj notranji glas ti govori, da ne boš zmogla, da boš napravila kaj sramotnega, da boš skratka izgubila nadzor nad samo sabo. Če bi si bolj zaupala, bi samo zamahnila z roko, ko bi te prešinila taka misel. Tako pa se je okleneš in ji verjameš bolj kot sami sebi. Takrat te zajame panika, srce ti začne hitreje biti, misliš celo, da boš kar umrla. V takšnem stanju pomaga samo zaupanje, ki pa ga ne boš dosegla čez noč, ampak postopoma. Za začetek vedno in povsod nosi s sabo škatlico s pomirjevali, za vsak primer. Že samo to, da boš vedela, da jih imaš v torbici, ti bo pomagalo odvrniti strah, če te hoče zajeti. Svetujem ti, da čim več časa preživiš v naravi, da se naučiš pravilnih tehnik dihanja – tudi te informacije dobiš na internetu, na spletni strani www.nebojse.si – in drugih načinov, ki ti bodo pomagali ozdraviti to strašno nadlogo. Nekaj ljudi mi je povedalo, da jim je iz takšnih težav pomagal zdravilec; morda lahko pomaga tudi tebi. Vizualiziraj, kako vdihneš belo svetlobo in izdihneš črn dim ter z njim strah, vizualiziraj, kako voda odnaša ta strah ali pa si pomagaj s kakšno drugo tehniko, ki ti bolj ustreza. Predvsem pa si prizadevaj, da boš svojega notranjega otroka ozdravila tega strašnega nezaupanja do samega sebe in mu vlila ljubezni in zaupanja, ki ga tako potrebuje. Dokler še študiraš in živiš pri starših, se lahko vedeš kot otrok, kmalu pa bo treba življenje vzeti v svoje roke in ga začeti krmariti. Sprejemati odločitve, sprejemati odgovornost, se zaposliti, skratka odrasti. Morda te je pa tega tako zelo strah? Kar pogumno, vse so nas doletela takšna in drugačna težavna obdobja in vsi smo nekako preživeli. Bodi potrpežljiva sama s sabo in prizadevaj si, da boš imela samo sebe najrajši na svetu. Srečno!