Spoštovana gospa Magdalena, odločila sem se, da vam pišem, ker sama ne najdem poti iz stiske, v kateri sem se znašla. Stara sem 60 let, imam dva odrasla otroka, ki imata že vsak svojo družino in svoje dneve preživljam z možem, ki pa je hudo bolan.

V teh zadnjih letih njegove bolezni sva se zelo zbližala in lahko rečem samo to, da sem srečna, ker imam takšnega moža. Žal pa je njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da so mu zdravniki že pred časom napovedali le še nekaj let. O tem se ne pogovarjava, a oba veva, da je najin čas omejen. Zadnje čase opažam, da me, če pomislim na to, da bom ostala sama, zgrabi kar nekakšna tesnoba, tiščati me začne v prsih in postane me neznosno strah. Takrat se ponavadi stisnem k njemu in ga primem za roko, pri tem pa se mu ne upam povedati, zakaj me je pravzaprav strah. Ne vem, kako bom brez njega. Čeprav je bolan in pravzaprav vsa dela v hiši opravim sama, mi njegova navzočnost vliva nekakšen občutek varnosti in groza me je ob misli, da ga nekega dne ne bo več ob meni. Vem, da imajo takšne strahove najbrž vsi ljudje, toda skrbijo me tesnobe, ki jih doživljam, če premišljujem o tem. Odkar sva oba v pokoju, sva ves čas skupaj, vendar nama nikoli ni dolgčas, nikoli se ne naveličava drug drugega in vedno najdeva temo za pogovor. Vse življenje sva bila iskrena drug do drugega, in čeprav sva poročena že več kot 30 let, najina ljubezen ni nikoli ugasnila. Seveda sva imela krize, tudi prepirala sva se, vendar sva znala vedno tudi iz spora potegniti najboljše. Drug ob drugem sva rasla in moževa bolezen je za oba velika preizkušnja, ki naju je še bolj zbližala. Od otrok pomoči ne morem pričakovati, saj živita daleč stran, eden celo v tujini in pride samo enkrat ali dvakrat na leto na obisk. Poleg tega jih nočem obremenjevati s svojimi problemi, saj imajo svojih dovolj. Tako so moje misli na prihodnost povezane s strahom in ne vem, kako naj se tega znebim. Možu o tem ne upam govoriti, saj se bo čutil krivega, ker me zapušča. Upam, da se to še dolgo ne bo zgodilo, in čeprav njegova bolezen ni ozdravljiva, jaz še kar upam na čudež. Kaj mislite, Magdalena, bom premagala te strahove ali bodo vsak dan hujši? Skrbi me že in razmišljala sem celo o tem, da bi šla k psihiatru. Hvala.

          Ruža

Draga Ruža, vaše pismo me je ganilo, saj je zelo malo parov, ki se vse življenje tako lepo razumejo, kot se vidva z možem. Zato toliko bolje razumem vaš strah, povezan s prihodnostjo. Minljivost življenja je nekaj, s čemer se moramo prej ali slej vsi sprijazniti, čeprav je to zelo težko. Posebej upravičen pa je vaš strah zaradi dejstva, ker so vašemu možu celo zdravniki napovedali le še nekaj let in popolnoma normalno je, da o tem veliko razmišljate. Najbolje bi bilo, če bi lahko zaupali, da tudi potem, ko moža fizično ne bo ob vas, vajina ljubezen ne bo ugasnila in se vajina vez ne bo pretrgala. Drugo vprašanje pa je, kako se boste brez njega znašli v vsakdanjem življenju. A o tem boste razmišljali potem, ko se bo to res zgodilo. Lahko zveni tudi kot tolažba, vendar vas moram opozoriti tudi na to, da medicina v zadnjem času bliskovito napreduje in prav mogoče je, da bodo našli način, ki bo vašemu možu omogočil preživeti. Predlagam vam, da si takrat, ko pridejo tesnobne misli, preprosto rečete: »Kar bo, pa bo.« Poskušajte se prepustiti življenju tukaj in zdaj ter zaupajte, da bo tudi prihodnost lepa. Pravijo, da si slabe stvari prikličemo pravzaprav sami, tako da o njih nenehoma razmišljamo. Zato vam predlagam, da čim manj razmišljate, čas pa posvetite lepim stvarem in lepim mislim, ki jih v vašem življenju prav gotovo ne manjka. Vaš strah je pravzaprav strah pred neznanim in v takih trenutkih si poskušajte dopovedati, da neznano morda vendarle ni nujno slabo in tako preženite strah. Uživajte trenutke zaupanja in sreče z možem, vaša ljubezen mu bo pomagala pri premagovanju bolezni. Pri tem pa se zavedajte, da ste ena redkih srečnic, ki živi v harmoničnem odnosu s svojim možem in ki ji je uspelo ustvariti in ohraniti ljubeč stik. Bodite ponosni nase in zaupajte, da boste znali živeti tudi potem, ko boste morda ostali sami. Sicer pa, življenje je polno presenečenj in če upamo na najboljše, se najboljše lahko tudi zgodi. Tudi čudež. Srečno.