Spoštovana Magdalena, upam, da mi boš lahko pomagala. Z mano se dogaja nekaj čudnega. Stara sem že blizu štirideset let, pa šele zdaj ugotavljam, da se pravzaprav bojim ljubezni. Naj ti najprej povem, da živim sama v svojem stanovanju in imam svoje dohodke, tako da nisem v ničemer od nikogar odvisna. Razen čustveno. Pred dobrimi tremi leti sem spoznala fanta, ki mi je všeč in ga imam rada in postala sva par. Kmalu sem ugotovila, da sva si zelo blizu in te bližine sem se ustrašila. Zdi se mi, da predvsem zato, ker sem bila v ljubezni že večkrat prizadeta in ponižana. Zdi se mi, kot da sem se spet ujela v stare mreže in da tavam v temi, trda od strahu. Kadar si dovolim bližino, nama je s fantom zelo lepo, kadar pa se počutim zavrnjeno ali utesnjeno, me zgrabi panika in takrat preprosto zbežim. Ne prenesem občutka odgovornosti, ki ga s sabo nosi bližina. Takrat, ko nama je najlepše, se ustrašim, postanem panična in v hipu sovražna do fanta, hočem iti stran od njega in se oklenem neke stare platonske ljubezni, ki nikoli ni bila in nikoli ne bo uresničena. Marsikaj sem že poskušala, fanta imam rada, veliko je trenutkov, ko ga tudi ljubim, vendar sem se zdaj bližine začela še bolj bati, saj vidim, da se mi po občutku bližine vedno spodmaknejo tla pod nogami. Začnem hlastati za zrakom, hočem svobodo, na kavo hočem hoditi sama, skratka, na vse načine se začnem boriti za svojo svobodo, ki mi je fant v resnici sploh ne omejuje. Ampak ker mi jo je zelo omejeval prejšnji fant, ki me je v vseh pogledih močno poškodoval, se zdaj odzivam refleksno in si kletko pravzaprav ustvarjam sama s svojimi starimi strahovi. Ravno pred kratkim se mi je spet zgodila ta panika, ta strah, in mislim, da bom fanta prosila, ali sva lahko raje prijatelja, sicer se bo pa tako in tako naveličal teh mojih stalnih odhodov. Kadar me zgrabi strah in se počutim utesnjeno, postanem do njega sovražna, v njem vidim samo napake in takrat se navadno spreva. Potem se pogovoriva, jaz se umirim in se spet približam do popolne bližine, ko me spet zgrabi panika in … tako ne gre več. Čudim se fantu, da je tako potrpežljiv, po drugi strani pa si želim, da bi odšel in si našel dekle, ki ne bo tako problematično. Prosim, svetuj!
                                                          Nataša

Draga Nataša, prva beseda, ki mi pride na misel, je nezaupanje. Ne zaupaš sami sebi. Kadar si dovoliš bližino, postaneš ranljiva in takrat se vate nepovabljeni prikradejo strahovi, ki temeljijo na slabih izkušnjah iz preteklosti, takrat se zamaje tvoje zaupanje v samo sebe, zato zbežiš. Praviš, da se ustrašiš odgovornosti, ki jo s sabo nosi bližina. Ljuba duša, bližina ne nosi s sabo nobene odgovornosti. So take tvoje izkušnje? V bližini samo si, nič drugega. Izkušnje, ki so se v tebi tako boleče zakoreninile v preteklosti, lahko preglasiš samo z drugačnimi izkušnjami iz sedanjosti, če jih boš seveda zmogla. Lahko se tudi začasno umakneš in pustiš fantu prosto pot, da si ne boš naložila še odgovornosti in krivde za njegovo življenje. Vendar se zavedaj, da odgovornost za svoje življenje nosi le on sam in torej ne ti, in zato naj se sam odloči, ali bo vztrajal ob tebi ali si bo našel drugo dekle. Morda pa so tvoje predstave o partnerstvu napačne in te po nepotrebnem strašijo ter ti kratijo svobodo? Praviš, da si neodvisna, živiš sama, torej imaš vse pogoje, da si ustvariš svoj svet, v katerem boš popolnoma svobodna. Tam, kjer se počutiš varno, pa odpri vrata fantu, ki te ima rad in imaš ti rada njega. Lepo se imejta brez velikih pričakovanj in velikih načrtov, ki kmalu začnejo človeka utesnjevati. Samo bodi, čim več časa preživi v sedanjem trenutku, v preteklost se vračaj le zato, da se posloviš od nje, o prihodnosti pa v vsakem primeru razmišljaj optimistično. Ampak za to ne porabi preveč časa, saj ti bodo sicer ušli številni dragoceni trenutki, ki se dogajajo zdaj in tukaj, tebi. Ti trenutki so tvoji in vzemi jih, ne da bi se spraševala, kaj moraš zdaj storiti v zameno in česa odslej ne smeš več delati in misliti. Zdi se mi, kot da ne verjameš, da je ljubezen le dar, nič drugega. Seveda, tvoje izkušnje so drugačne. Daj si možnost, da jih spremeniš. Že to, da si svoj problem ubesedila, je veliko. Držim pesti, da čim prej presežeš nastale okoliščine. Srečno!