Draga gospa Magdalena, tudi sama sem se odločila, da vam zaupam svoje težave in vas prosim za nasvet. Vsaka lepa in prijazna beseda bo zame dragocena. Stara sem 58 let in ločena. Otroci imajo že svoje družine. Imam tri leta mlajšega brata, ki je drugič poročen. Najina starša sta še živa, stara čez osemdeset let. Zadnje čase je oče precej bolan. Z mamo živita v stanovanju in sta se do zdaj kar dobro držala in skrbela zase. Jaz skupaj s hčerino družino živim v hiši, ki sva jo zgradila z možem, ob ločitvi pa se je on odselil. Povedati pa hočem, da sta moja starša vedno delala vidno razliko med mano in bratom. Nihče ne ve, zakaj, tako pač čutita. Ne morem zanikati, da sta mi v življenju precej pomagala, predvsem z delom, in k njima sem se večkrat zatekla, ko so bile doma razmere nevzdržne, saj je bil moj mož tudi nasilen. Imam ju zelo rada in ju cenim, saj sem odšla od doma kar premlada, zato sem se morala hitro osamosvojiti. Še dolgo, vse do danes sem iskala njuno pozornost, lepo besedo in ljubezen. Zanju sem bila pripravljena narediti vse, samo da bi me imela rada in bila name ponosna. Večkrat sem bila prizadeta, ker sta večji del svoje pozornosti izkazovala bratu in njegovi družini. Tudi prepirali smo se zaradi tega. Moram še povedati, da sem zelo družabne narave. Zelo rada sem z ljudmi in imam veliko prijateljic. Sem skrbna in delovna. Odkar sem odšla od doma, sem starša redno obiskovala. Ko sta ostarela, sem jima bila vedno v oporo. Prinašala sem jima hrano, z njima hodila po nakupih, organizirala kosila pri nas doma, zabave, presenečenja … Ni minila sobota, da ju ne bi šla obiskat. Po ločitvi sem se tudi upokojila, in ker sem sama, sem lahko veliko časa namenila njima. Brat pa je skrbel bolj zase, saj je vedel, da bom zanju poskrbela jaz. To bi še vse prenesla, če ne bi pred letom dni po naključju izvedela, da sta starša svoje stanovanje prodala bratu. Bila sem zelo prizadeta in takrat smo se močno sprli. Nekaj časa nismo imeli stikov. Starša nimata glede tega nobene slabe vesti in celo mislita, da sta storila prav. Ko je moral oče v bolnišnico, sem popustila in ju spet začela obiskovati ter jima pomagati po svojih močeh. A sem jih kmalu dobila po nosu. Začela sta zavračati mojo pomoč, češ da je stanovanje tako ali tako bratovo. Očitata mi, da sem ljubosumna in nesramna. Zdaj, draga Magdalena, zares ne vem več, kaj je prav in kaj ne. V srcu imam rano, ki se bo tokrat težko zacelila. Starša imam rada in bojim se, kaj bo, ko bo eden od njiju umrl. Z bratom sva v precej normalnih odnosih, a nekako mu ne zaupam več, saj je stanovanje odkupil brez mojega vedenja, za mojim hrbtom. Kako naj se vedem zdaj? Naj poslušam srce ali razum? Po eni strani sem dobila samo potrditev tega, kar vem že vse življenje. Po drugi strani pa zelo trpim, saj imam samo še njiju in vem, da imata pred sabo le še nekaj let življenja. Že vnaprej se vam zahvaljujem za odgovor, ki ga težko pričakujem.
Suzana
Draga Suzana, odrasti bo treba, odrasti. Se sprijazniti s tem, da tvoja starša pač nista najbolj moralna človeka, saj sta ti vsa ta leta delala krivico, ker sta več ljubezni in pozornosti posvečala bratu. Opraviti boš morala s tem in se bolj kot vlogi hčere posvetiti vlogi mame in babice. In kaj potem, če sta starša prodala stanovanje bratu? Pač ne boš dobila toliko dediščine. Mar nisi preskrbljena? Nimaš hiše? Zakaj potrebuješ še polovico stanovanja? Ko se boš sprijaznila z nekaterimi dejstvi in se nehala boriti za ljubezen staršev, ki je ne boš nikoli dobila, in ko boš svojo ljubezen začela posvečati predvsem sebi in svojemu dobremu počutju, ko ti bo vseeno za dediščino in ko boš srečna, da si živa in zdrava, takrat se bo obrnilo na boljše. Zdaj pa cepetaš na mestu in zahtevaš zase nekaj, kar ti seveda pripada, ampak si žal med tistimi, ki smo se rodili v družine, kjer za nas ni bilo ljubezni in topline. To je huda, globoka rana. Pozdraviti jo je mogoče tako, da nehaš gledati, česa nimaš, in začneš biti zadovoljna in hvaležna za stvari in ljudi, ki jih imaš. Prav gotovo je v tvojem življenju veliko sonca in veselja, in ko se boš sprijaznila s tem, da tvoja starša nista kaj prida, ti bo lažje. Dokler pa misliš, da je nekaj narobe s tabo, da si ne zaslužiš njune ljubezni, te imata na povodcu krivde in kakor koli se obrneš, boli. Pretrgaj boleče vezi, za starša bo pa že brat poskrbel. Srečno.