Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam zato, ker me zanima vaše mnenje in ker zaradi stvari, ki vam jih bom opisala, zelo trpim. Stara sem 18 let, končujem srednjo šolo in se pripravljam na vpis na fakulteto in komaj čakam, da postanem študentka. Že od nekdaj sem čutila, da sem drugačna od mojih vrstnikov in vrstnic, vedno sem se igrala s fanti, in ko sem se prvič zaljubila, sem se zaljubila v dekle. Fantje me nikoli niso privlačili, dekleta pa zelo, zato sem se sprijaznila s tem in začela tako tudi živeti. Bilo je težko, vendar sem zmogla. Potem pa sem začutila potrebo, da to povem tudi staršem, in še danes mi je žal, da sem to storila. Oče je vzrojil, mama je začela jokati in od takrat je v naši hiši strašno slabo vzdušje, starši se sploh nočejo pogovarjati o tem, čeprav sem to temo po tistem še nekajkrat načela. Nočeta me sprejeti take, kot sem, od mene zahtevata, da se spremenim tam, kjer se ne morem spremeniti. Zelo mi je hudo, ker me ne moreta sprejeti, saj smo se prej dobro razumeli in tudi zelo rada ju imam. Odkar pa sem povedala, da so mi všeč dekleta, je tako vzdušje, da ne vem, ali mi bosta sploh dovolila študirati ali ne. V tem primeru bom seveda poskušala zaslužiti toliko denarja, da si študij plačam sama, vendar bo to zelo otežilo moje načrte. Povem vam, Magdalena, da mi je žal, da sem bila iskrena, vendar sem imela že dovolj vprašanj, zakaj nikoli ne pripeljem domov nobenega fanta in kdaj bodo vnuki in take stvari. Želela sem biti iskrena, želela sem si zavetja in razumevanja, pa sem dobila hladen tuš. Ne vem, ali bosta kdaj spremenila mnenje in me sprejela tako, kot sem, ali bo naša vojna trajala večno. Ob tem me je groza in ne vem, ali bom zmogla brez njune podpore uresničiti svoje načrte. Tisto, kar me pa najbolj boli, je pa to, da sta tako očitno zavrnila nekaj, na kar jaz sploh nimam vpliva. Tega si nisem sama izbrala! Tako pač je. in kot sem se morala sprijazniti jaz, se bosta po mojem mnenju morala tudi onadva. Kaj misliš, Magdalena, se bo to kdaj zgodilo? Ob njuni reakciji se je v meni spet rodil občutek krivde, prepričanje, da delam nekaj zelo narobe, a vendar ne morem pomagati, če tako čutim. Hvala.
          Špela
Draga Špela, prav pretreslo me je tvoje pismo, saj iz njega veje huda stiska, ki so ti jo povzročili najbližji s tem, da te ne sprejmejo take, kot si. To je zelo huda preizkušnja, vsakdo na tvojem mestu bi podvomil tudi o sebi. Starše si očitno hudo razočarala, najbrž so imeli že velike načrte v povezavi s poroko in vnuki, kar si jim povedala, pa se jim zdi velika nesreča in sramota. Ne obsojaj jih. So samo produkt družbe, ki na takšen ali drugačen način izraža stigmo, s katero se morate spopadati istospolno usmerjeni. Daj jim čas, medtem pa poskrbi, da se boš notranje utrdila in se postavila na svoje noge, kar ti bo kasneje v življenju še kako koristilo. Poskušaj jih razumeti, zanje je bil to zagotovo velik šok, in namesto da bi globoko vdihnili in se postavili v tvojo kožo, so ravnali egoistično in izrazili svoje neodobravanje. Čez čas se bo to spremenilo, čez čas bodo spoznali, kako radi te imajo, in takrat bodo pripravljeni na spremembo svojih načrtov v povezavi s teboj. Po mojem mnenju bi bilo najbolje, da zaenkrat te teme ne načenjaš, obnašaj se, kot da nič ni, in se še naprej pripravljaj na študij. Ne verjamem, da ti bodo odrekli podporo pri študiju, če pa bi se to vendarle zgodilo, te čaka nekajletna kruta šola življenja, in če jo boš zmogla, si zmagala. Ni nemogoče. Medtem pa delaj za to, da boš verjela sebi, ne misli, da delaš kaj narobe, ker ne delaš nič narobe. Živiš, kot čutiš, in to je tvoja pravica ne glede na to, kaj si o tem mislijo tvoji sorodniki. Prej ali slej se boš tako in tako morala postaviti na svoje noge, in če to storiš prej, bo sicer težje, ampak ti bo dalo toliko moči in zadovoljstva, da boš na teh temeljih lahko začela graditi že zdaj. Pravzaprav se ti godi enaka velika krivica kot tisočim drugim homoseksualcem, ki jih heteroseksualna okolica ne sprejme. To je zelo hudo in mnogi imajo zaradi tega hude psihične težave vse svoje življenje. Želim ti, da najdeš v sebi moč, ki ti bo pomagala razumeti starše in počakati na njihovo drugo reakcijo, ki bo prav gotovo prijaznejša od prve. Drži se in vse dobro ti želim.