Spoštovana gospa Magdalena, redno berem vašo rubriko, in ker so mi vaši odgovori zelo všeč, sem se tudi sama odločila, da vam pišem. Stara sem 19 let, brucka, živim sama z mamo. Očeta vidim enkrat na leto, ko se čuti dolžnega, da mi čestita za rojstni dan. Z mamo sva sami že od mojega drugega leta, prej sta se stalno prepirala in celo tepla. Moj oče je alkoholik in pravzaprav niti ne želim imeti z njim tesnejših odnosov. Zato pa me toliko bolj skrbi moj odnos z mamo oziroma njeno obnašanje do mene. Odkar sem postala malo bolj samostojna in sama hodim ven in na morje in si sama izbiram prijatelje, je postala zelo sovražna do mene. Nenehno je kaj narobe, nič ne naredim prav, pravi, da sem taka kot oče, čeprav alkohola še poskusim ne. Teh njenih obtožb imam že počasi dovolj, in ko sem ji to tudi povedala, je vzrojila in me skoraj postavila pred vrata. Ne vem, zakaj je takšna, saj sem bila v srednji šoli zelo pridna, na fakulteti pa še ne vem, kako mi bo šlo, vsekakor se bom potrudila. Nisem ena tistih, ki jim ni mar za nič, ker imajo doma brezpogojno podporo. Pri meni ni tako. Zavedam se, da se mora mama marsičemu odreči, da lahko jaz študiram, in hvaležna sem ji za to in to sem ji tudi že večkrat povedala. Zavedam se, da bom morala čez nekaj let sama poprijeti za delo in se odseliti, vendar pa želim najprej dokončati študij in šele potem razmišljati o tem. Pravzaprav sem že zdaj razmišljala, da bi se odselila in se zaposlila ter si sama plačevala študij. V skrajnem primeru bom to tudi storila, vendar bi vseeno rada nekako uredila odnos z mamo, saj mi je zelo težko, kar se stalno prepirava. Večkrat sem se že hotela z njo pogovoriti, pa me je vedno že na začetku prekinjala in mi sploh ni pustila povedati do konca. Mislim, da s pogovorom ne bo nič, ne vem pa, ali obstaja še kakšen drug način, da soočiva najina stališča in se poskušava uskladiti. Jaz bi rada samo, da me enkrat posluša do konca in da me poskuša razumeti, saj ni tako težko. Mislim celo, da spadam med tiste redke predstavnike svoje generacije, ki na življenje gledajo odgovorno in ne pričakujejo od staršev, da jih bodo podpirali vse življenje. Čim prej se bom poskušala postaviti na svoje noge, do takrat pa bi rada živela z mamo kolikor toliko v miru. Misliš, Magdalena, da je to mogoče?
           Eva

Draga Eva, vse je mogoče, če sta le volja in pripravljenost na dialog. Res je pogovor najpogostejša oblika dialoga, vendar pa obstaja vsaj še ena druga oblika. Če te noče poslušati, ji napiši pismo in v njem podrobno opiši, kaj čutiš, kaj misliš, kaj predlagaš. Pismo boš lahko napisala v miru, ne da bi te kdo prekinjal, in prepričana sem, da ga bo tvoja mama prebrala. Tako bo spoznala tisti del tebe, ki ga zdaj noče videti, namreč odraslo in odgovorno dekle. Tvoja mama se verjetno zaveda, da si odrasla in da njena vloga matere počasi izgublja pomen, boji se, da te bo izgubila, zato ravna panično. Zate je to seveda zelo naporno, saj je mama zmeraj in pri vsakem na posebnem mestu in njene bodice so čisto od blizu in zelo bolijo. Moram ti priznati, da za devetnajstletnico zelo odgovorno razmišljaš, to ti bo v življenju še zelo koristilo. Veliko tvojih vrstnikov še vedno živi, kot da so malčki, mame jih strežejo, očki jim dajejo denar in sprašujem se, kdaj bodo imeli priložnost odrasti. Ti to priložnost imaš, in čeprav je to težka preizkušnja, boš nekoč še zelo hvaležna zanjo, saj se človek lahko prekali samo v težkih preizkušnjah. Če mama tudi potem, ko bo prebrala tvoje pismo, ne bo pripravljena na dialog, vsekakor resno razmisli o tem, da bi si sama zaslužila za študij, stanovala bi pa še vedno doma, saj so najemnine zelo visoke. Morda pa bi dobila sobo v študentskem domu? Prepričana sem, da bosta potem, ko bo mama prebrala tvoje pismo, stopili vsaka korak naprej, bližje k rešitvi. Sicer pa je konflikt med materjo in hčerko nekaj najbolj normalnega, prej ali slej pride do njega. Pri tem je pomembno samo to, da se odnos spremeni tako, da obe delujeta kot samostojni in odgovorni osebi. Če ena ni pripravljena na dialog ali pa trmasto vztraja pri konfliktu, taka neznosna situacija traja toliko časa, dokler se druga ne umakne. Ti se nimaš kam umakniti, ona pa tudi ne, zato mislim, da je najboljša rešitev odločen poskus razrešiti situacijo. Če ne bo šlo, pa umik. Ampak kam? Se bo že pokazalo. Drži se in srečno na fakulteti. Nikoli ne obupaj!