Pozdravljena, Magdalena. Kar nenadoma sem se odločila, da ti pišem, potem ko sem prebrala tvoj odgovor v zadnji številki Lady. Imam problem. Stara sem 32 let in stanujem v hiši svojih staršev, kjer sem si uredila podstreho. Svoje stroške sama plačujem, prav tako prispevam h gospodinjstvu. Čisto druga zgodba pa je moja mlajša sestra, ki prav tako živi doma, nič ne dela, v šolo ne hodi, tudi doma nič ne pomaga. Cele dneve preživi na internetu, pije pivo v svoji sobi in se na vseh področjih vede kot petleten otrok. Na živce mi gre, ker se niti toliko ne potrudi, da bi zaslužila vsaj zase in za svoje potrebe. Denar ji še vedno dajeta mama in oče, velikokrat pa prepriča tudi mene, da ji posodim denar, ki mi ga seveda ne bo nikoli vrnila. Skratka, prav lepo ji je, ne da bi se ji bilo treba za to kaj posebej potruditi. Kadar ji poskušam to dopovedati, se začne braniti in takrat ne izbira besed. Sploh ne sprevidi, da ne bo mogla tako živeti vse svoje življenje, da bo nekoč morala tudi ona zavihati rokave. Službe niti ne išče, dobro ji je tako, kot je. Za nekoga, ki jih bo drugo leto napolnil trideset, se mi zdi to skrajno neodgovorno početje, vendar ji nihče ne pride do živega, ne zlepa ne zgrda. Najhujše pa je takrat, ko si omisli kakšnega fanta. Po navadi pobira izgubljence, ki nimajo svoje strehe nad glavo in se potem preselijo k nam. To se je zdaj zgodilo že tretjič. Prav zdaj spet stanuje pri nas dolgolasec, ki spi do dvanajstih in potem čaka, da mu prinese hrano v sobo. Do večera sta v sobi, zvečer pa se oblečeta, si »izposodita« nekaj denarja in ju ni do dveh, treh. Kdaj prideta domov, vemo vsi, saj zganjata tak hrup, da se zbudi vsa hiša. Mama in oče sta se že sprijaznila s početjem moje sestre, in ker imata pred njo slabo vest zaradi neke prometne nesreče, ji vse dovolita in popuščata na vsakem koraku. Vem, da jima gredo na živce iste stvari kot meni, vendar sta raje tiho, saj hočeta imeti mir. Jaz pa postanem kar živčna, ko jo zagledam, ko zagledam njenega novega fanta, ko ju vidim, kako hodita v hladilnik po pivo in izginjata nazaj v svojo sobo. Ko ji kaj rečem, me nadere, češ da sem ji nevoščljiva, ker ima ona fanta, jaz pa ne. Razmišljala sem tudi že o tem, da bi se odselila. Kaj misliš, Magdalena, bo mojo sestro kdaj srečala pamet? Hvala za odgovor.
          Inja
Draga Inja, popolnoma te razumem. Ne gre ti v račun, da lahko tvoja sestra živi na plečih tvojih staršev in deloma tudi na tvojih plečih, pa ji za to ni treba nič storiti. Lahko se vede, kot ji ugaja ... a srečna ni, verjemi. Tvoja sestra samo podaljšuje svoje otroštvo in noče odrasti. Noče sprejeti odgovornosti zase, noče poskrbeti zase, saj morda sploh ne zna. Pri tem pa ni niti malo hvaležna za streho nad glavo, za hrano, za denar, ki ga dobi. Kako bi tudi bila, saj ji nič ne pomeni. Njeno življenje je prazno, brez ustvarjalnosti, brez delovne vneme, brez truda. Verjemi, da se je že naveličala svojega načina življenja in da bi ga zalo rada spremenila, če bi ga znala. Pa najbrž tudi ona ne more iz začaranega kroga lenobe in piva; oboje te hitro zasvoji. Edina, ki bi morebiti lahko kaj spremenila, sta tvoja starša, pa praviš, da imata pred tvojo sestro nekakšno slabo vest in zdaj, misleč, da ji delata dobro, delata v njeno škodo. Najbolj bi ji pomagalo odrasti, če bi jo preprosto postavila na cesto. Potem bi morala, če ne bi hotela spati v parku, poprijeti za kakšno delo, si poiskati bivališče, kupiti hrano. Tvoja starša tega ne bosta nikoli storila, zato tvoja sestra nikoli ne bo čutila potrebe, da kar koli spremeni sama od sebe, ampak jo bodo morale v to prisiliti okoliščine. Kaj preostane tebi? Če boš ostala doma, mislim, da si obsojena na življenje s sestro in njenimi fanti. Tvoja misel, da bi se odselila, se mi zdi v več pogledih pametna. Prvič bi se rešila te mučne domače scene, drugič pa bi tudi sama stopila na lastno, samostojno pot brez pomoči staršev. Boš videla, prvi koraki so sicer težki, a veselje je nepopisno. Sestre ne boš prevzgojila, mislim, da se lahko spremeni samo sama. Dokler je kaj ne bo prisililo v to, te spremembe ne bo sposobna uresničiti, ker bi bilo pometanje pred lastnim pragom zanjo verjetno prehud zalogaj. Zato se bo oklepala sedanjega načina življenja, dokler se bo dalo, vam vpletenim pa preostane le to, da nemočno opazujete. Tebi je lahko, ti se vsaj lahko odseliš. Srečno in drži se!