Draga Magdalena, težko sem se spravil k pisanju tega pisma, vendar ne vidim drugega izhoda. Sem moški, star 47 let, brez službe in skoraj že ločen. Ko so se začele domine podirati, sem izgubil nadzor nad svojim življenjem, težave zaradi izgube službe sem miril s pivom, zato me je žena vrgla iz stanovanja in zahtevala ločitev. Nisem imel druge možnosti, kot da se po 25 letih preselim nazaj k mami, ki živi sama v hiši. Mislil sem, da bo laže, kot se je kmalu začelo kazati. Teden dni sem se počutil, kot da sem v raju, saj je bila po mojem mnenju iskreno vesela, da ima spet nekoga ob sebi. Kmalu pa so se začele kazati tudi njene slabe lastnosti, na katere sem v 25 letih že kar malo pozabil. Nenehno me hoče imeti pod nadzorom, ves čas je nezadovoljna, jezna na ves svet. Rekla mi je tudi, da je vedela, da bom prišel nazaj k njej. Tako se je moje bivanje v rodnem domu spremenilo v pravi pekel in zadnje tedne ne delam drugega, kot da se je izogibam. Ker še vedno nimam službe in tudi ne dohodkov, sem hvaležen za vsak obrok, ki mi ga skuha, čeprav je cena zanj zelo visoka. Medtem ko jem, mi razlaga, kako so bili med vojno lačni in koliko je kaj stalo, kar imam na krožniku. Pri tem nikoli ne pozabi dodati, da je za moškega moje starosti največja sramota, da je brez službe, posebno še, če ga je tudi žena postavila na cesto. O moji ženi tako ali tako nikoli ni imela dobrega mnenja, niti mojih dveh otrok ni nikoli popolnoma zares sprejela. Počutim se, kot da bi na svojih ramah nosil nekajtonsko breme, rešitve pa ne vidim nobene. S to izobrazbo (gimnazijski maturant) ni nobene primerne službe. Moj edini dohodek je skromna socialna podpora. Moje dneve izpolnjujeta godrnjava mama in zavod za zaposlovanje, še v gostilno ne morem več, ker nimam denarja. Poleg tega mi grozi, da bom ostal brez vsega premoženja, ki sva ga z ženo skupaj ustvarila v zakonu. Da ne omenjam tega, da otrokoma, ki še študirata, finančno ne morem ničesar ponuditi. Počutim se popolna zguba, pomislil sem tudi že na samomor. Imate morda kakšno pametno idejo zame? Hvala.
          Tone

Dragi Tone, res ti ni lahko, vendar upam, da veš, da težav s pivom ne boš rešil, ampak jih boš le še povečal. Saj veš, odvisnost, ciroza jeter in te stvari. Po pravici povedano, ne vem, kaj bi bilo najpametneje storiti, razen seveda, da napneš vse sile, da bi našel službo. Ampak to je laže napisati, kot storiti, vem, saj je v teh časih videti, kot da nikoli več nihče ne bo dobil službe. To seveda ni res in prepričana sem, da jo boš našel tudi ti, čeprav ne bo ravno takšna, o kakršni sanjaš. Predlagam ti, da zdaj prosti čas izkoristiš za delo v kakšni prostovoljni organizaciji, da brezplačno pomagaš ljudem, ki potrebujejo pomoč. Pojdi v knjižnico, priklopi se na internet, začni pisati blog. Spoznal boš nove ljudi, ki ti bodo morda lahko kaj pomagali. Najslabše je, da se smiliš samemu sebi in sediš v kotu ter objokuješ svojo usodo. Takšno ravnanje te bo pripeljalo še v depresijo, tega pa si, verjemi, ne želiš. Predlagam ti, da si vsak dan načrtuješ tako, da boš čim manj doma, čas, ki ga preživiš z mamo, pa poskušaj kakovostno izkoristiti obema v prid. Zavedaj se, da je tvoja mama osamljena in je komaj čakala, da si spet najde »žrtev«, ki bo poslušala njene monologe, v tem primeru si to ti. Verjetno nikoli ni kaj prida verjela vate, če ti zdaj pravi, da je vedela, da boš prišel nazaj k njej, ti pa se moraš pred tem njenim pokroviteljskim negativizmom zavarovati. Morda te je življenje prav zato spet pripeljalo k njej, da z njo urediš odnos, da se nehata vesti kot mama in sin, ampak kot odrasla človeka, ki spoštujeta drug drugega in sta si pripravljena pomagati. Lepo ji povej, da nisi več star 15 let in da tega ne boš poslušal, hkrati pa jo vprašaj po zdravju in ali ji lahko kaj pomagaš. Prav gotovo bo vesela spremembe in tudi tako zelo slabega mnenja morda ne bo več imela o tebi. Na cesti vsekakor ne boš, morda bi si v mamini hiši lahko uredil samostojno stanovanje. Še bolje bi bilo, da bi si, ko boš našel službo – o tem sploh ne dvomi –, najel kakšno garsonjero in lepo v miru živel svoje življenje. Veš, Tone, nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha, in tudi tvoja se bo ohladila. Brez panike, vse bo še dobro, le verjemi v to. Srečno!