Spoštovana gospa Magdalena, danes sem prebrala v Lady, letnik XX, št. 8, vaš odgovor na mojo zgodbo, ki ste jo naslovili Spet internet. Zelo sem vam hvaležna zanj in moram reči, da ste zelo dobro zadeli bistvo, zakaj takšen odziv na moževo internetno spogledovanje. Res imam težave s svojo samopodobo in se premalo cenim. Glede nezaupanja vase pa ne vem, ali vas prav dobro razumem, da naj bi vedela, da je internetni flirt le prehodne narave. Kaj pa, če bi se iz tega na koncu kaj vendarle izcimilo? No, nikoli ne bom tega izvedela. Pa saj tudi ni več pomembno. Z možem nekako poskušava zadevo »pomesti pod preprogo«. Kakšen dan nama to uspeva bolj, drugič spet malo slabše, vsekakor pa se vsak po svoje trudiva zadevo zgladiti in na novo zaživeti. Zelo si želim vso to morijo pozabiti, vendar gre zelo težko. Velikokrat na dan pomislim na žensko, ki ji je moj mož posvetil toliko časa in ga je tako zelo privlačila, da je postavil na kocko najin zakon, pa tudi odnos z najinima že odraslima otrokoma in njunima družinama. Takrat me popade strašna jeza in me prime, da bi ga premikastila kot zelo prašno preprogo. Ker tega ne morem, ga obsujem s precej obtoževanja. Oba pa sva od tega najedanja že popolnoma ob vso energijo in velikokrat premišljujem, ker se v takšnih trenutkih ne morem obvladati, da bi ga zapustila in odšla od njega, da bi končno oba svobodno zadihala in imela vsak svoj mir. Ampak s tem bistva težave sploh ne bi odpravila. Potem bi obtoževala sebe, da se nisem potrudila za svoj zakon, da sem se vedla kot zajec in sem, namesto da bi se s tem spopadla, raje zbežala. Poleg vsega bi bila tudi zelo nesrečna, saj moža ljubim in vem, da kljub mojemu skoraj vsakodnevnemu »najedanju« tudi on ljubi mene. Torej bi bila nesrečna oba. Po drugi strani pa tudi ne vem, kako to moje nezrelo vedenje prenehati. Obiskala sem psihiatra, ki me je poslušal in mi dal zdravila. Vendar to, da se »zadrogiram« s tableti, ni rešitev za moje težave. Z njimi se moram spopasti drugače. Ampak, kako? Še enkrat naj povem, da sem res hvaležna za vaš nasvet. Takoj si bom začela prizadevati za svojo boljšo samopodobo, samozavest. Zaupanje vase in tudi v moža pa bo po mojem mnenju trši oreh in bo trajalo dlje časa, ne vem pa tudi prav, kako naj se tega lotim, da mi bo res uspelo. Mislite, da bi morala obiskati kakšnega psihoterapevta, da bi mi pomagal narediti korak naprej, saj se mi dozdeva, kot da stopicam na mestu in ne morem in ne morem naprej? Še za kakšen dodaten nasvet vam bom zelo hvaležna.
         Anonimna
Draga Anonimna, na vaše drugo pismo odgovarjam, kakor hitro se je dalo, in moram reči, da me veseli, da vam je moj odgovor pomagal odpravljati težavo. Zavedati se morate, da je proces pridobivanja samozavesti dolgotrajen in internetni flirt vašega moža vam pri tem prav nič ne pomaga, prej nasprotno. Tisto, čemur morate posvetiti še posebno pozornost, je zaupanje. Najprej zaupanje vase, potem življenju, da vas vodi po pravi poti. To pomeni, da ne bo konec sveta, tudi če se iz moževega dopisovanja in telefoniranja izcimi še kaj več. Ljudje se srečujemo, hodimo kos poti tesno skupaj, potem pa se naše poti ločijo in spet srečamo človeka, s katerim hodimo del poti, in tako do konca. Z najedanjem ne boste ničesar spremenili, le svojo jezo izražate, vendar pa vašemu možu ob tem ni prijetno. Popolnoma jasno je, da bo moral svoje nezadovoljstvo nekoč izraziti tudi on in tako se vleče ta proces kot jara kača; jaz tebi, ti meni. Predlagam vam, da to navado končate in se osredotočite na to, da boste svojo jezo izražali drugače, možu pa boste morali oprostiti, če hočete z njim še kdaj srečno živeti. Morali se boste potruditi, da bi mu spet zaupali. Razumem vas, da se nočete zdraviti s tableti, čeprav mislim, da bi vam ustrezni antidepresivi morda lahko pomagali premagati krizo, a odločitev je seveda vaša. Psihoterapija pomaga, prav tako tudi vse druge dejavnosti, ki človeku pomagajo ustvariti nov, prijaznejši zorni kot, iz katerega pogleda na svoje življenje. Držite se in srečno.