Spoštovana Magdalena, pišem ti zato, da boš moje pismo objavila in ker me zanima tvoje mnenje. Sem mlajša upokojenka, ki k sreči še razmišlja s svojo glavo. Gledam ljudi okoli sebe in ljudi, ki se pojavljajo na televiziji, pa nekdanje sošolce, ki so prilezli do pomembnih položajev in se sprašujem, kako je mogoče, da se do najbolj odgovornih položajev v družbi in največ denarja prikopljejo najbolj neumni in zakompleksani ljudje. Tisti, ki upravljajo naš denar in z naše življenje, so slepo črevo družbe, neinteligentni, neduhoviti, egoistični, pokvarjeni in delajo le zase in za svoj žep. Sprašujem se, kje so vsi tisti, ki še imajo hrbtenico, ki še razmišljajo s svojo glavo in ki bi lahko ta naš voz potegnili iz blata. Povedala vam bom zgodbo o dveh sošolcih. Eden je bil vedno tovariški, odprt, duhovit in zelo priljubljen, a ga je usoda zaznamovala z boleznijo, s katero se bojuje že vse življenje. Kljub temu je diplomiral, se za nekaj časa posvetil poklicu, potem se je moral invalidsko upokojiti, ker ni zmogel. Danes živi v garsonjeri s 370 evri na mesec, a ostal je enako topel in duhovit, ima veliko prijateljev in ni ga strah življenja. Drugi je bil že v mladosti žleht, vase zaprt, nadut, zakompleksan. Bil je prepričan, da je nekaj več od drugih, čeprav je bil tako neumen, da smo se naglas smejali njegovim kretenizmom. Ni imel srca, je pa vedno hlepel po moči in denarju. Danes je politik. Ima sedem luksuznih stanovanj in dve podjetji, ni se mu treba voziti po predpisih, saj ima prijatelja – približno enako butastega – na policiji, doma ima razsulo, pretepa ženo, v družbi in v lokalnih medijih pa velja za velikega dobrotnika. Vem, da dolgoročno taki ljudje ne morejo voditi države, ampak dogaja se ravno to. Mi, ki živimo pošteno in verjamemo v neke osnovne človeške vrednote, smo dobesedno pohojeni od teh butastih kretenov, ki mislijo samo na svojo rit in jim ni niti malo mar za usodo ljudi, ki živimo v tej državi. Pri tem so celo tako perverzni, da imajo polna usta solidarnosti in dobrodelništva, pa sploh ne vedo, kaj to je in o čem govorijo. Povej mi, Magdalena, kako je mogoče, da so se najslabši ljudje znašli na najboljših mestih in kaj ti misliš o tem. Hvala in vse dobro.
          Angela

Draga Angela, z velikim veseljem objavljam tvoje pismo, ker imam tudi jaz podobne izkušnje s sošolci in znanci in zdaj, ko sem prebrala tvoje pismo, sem se spomnila natančno enega takega, ki je bil svoj čas celo župan. V šoli je bil zakompleksan in mozoljast, nikoli ni gledal v oči, nobenega vica ni znal povedati, prijateljev ni imel, gnala ga je samo želja, da bi bila njegova mama ponosna nanj in da bi prekosil očeta. Ko je postal župan, se mu je ponudila priložnost, da s korupcijo zasluži veliko denarja in niti malo ni pomišljal, čeprav je zaradi tega ogrozil življenja številnih ljudi. Žal je takih zgodb res veliko in strinjam se s tabo, da to ni prav, hkrati te vabim, da se pridružiš drugi opciji – za zdaj manjšinski, a kmalu večinski – ljudi, ki razmišljamo s svojo glavo ter nam je mar za sočloveka in naravo ter bi radi živeli v mirnem, harmoničnem svetu, kjer denar ni več tako zelo pomemben, solidarnost in sočutje pa sta samo po sebi umevna. Tak svet že obstaja v srcih mnogih, mnogih ljudi po vsem svetu. Veliko vizionarjev napoveduje velike spremembe ravno na tem področju in trdno verjamem, da se bo nekega dne, ko bodo naši mozoljasti sošolci do konca zrušili ta svet in ga okradli do zadnjega beliča, podoba novega sveta iz src ljudi prelila v resničnost. Na pogorišču surovega kapitalizma bo zraslo nekaj novega, prijaznega, poštenega, sočutnega, toplega, lepega. Pa veš zakaj? Kar nam drugega ne bo preostalo. Ker nas bo narava prisilila k ponižnosti, skromnosti. Astrologi pravijo, da začetek Vodnarjeve dobe napoveduje tudi spremembo zavesti, ki se bo z materialističnega ega premaknila na ljubeče srce. Odločila sem se temu verjeti in tebi svetujem enako. Kajti več kot nas bo verjelo, prej se bo to zgodilo. Še prej pa bomo kot posamezniki in kot družba prisiljeni v temeljito katarzo, ki bo zrušila vse, kar ni pristnega in naravnega. Človek, ki ne gleda v oči in ki ne bo popolnoma predan, inteligenten in pošten, v prihodnosti sploh ne bo mogel igrati kakšne pomembnejše vloge v družbi. Jaz verjamem, daj še ti. Hvala za pismo. Srečno!