Vaše rubrike
Pisma Magdaleni
Še vedno ga ljubim | Še vedno ga ljubim |
|
|
|
| torek, 24. maj 2011 | ||
Spoštovana Magdalena, pišem ti zato, ker vedno najdeš pravi odgovor, in upam, da boš lahko pomagala tudi meni. Stara sem 36 let, mamica dveletnega sinka. Mož in očka naju je zapustil pred nekaj meseci, ker se je zaljubil v drugo žensko in tudi z njo pričakuje otroka. Vse to me je zelo prizadelo, zamerila sem mu, vendar ga še vedno ljubim. Kadar pride po otroka – kar precej časa preživi z njim – ali ko ga pripelje, si ga vroče želim objeti. Želim si, da bi ostal, da bi bilo vse tako, kot je bilo prej, a žal se moje hrepenenje vedno spremeni v bolečino, ko spoznam, da je res konec. On je zelo obziren z mano, prijazen, finančno nama zelo pomaga, plačuje več, kot je po zakonu dolžan. Skupaj sva bila šest let in z njim sem bila srečna. Ko je zamenjal službo, je spoznal nove ljudi, med njimi tudi njo – in se zaljubil vanjo. Natančno se še spominjam dneva, ko mi je to povedal. Zadelo me je kot strela z jasnega, najprej sem bila jezna in užaljena, potem pa sem nekako otopela. Ko sem gledala sinka, kako raste, sem pozabila na bolečino, v meni se je naselil mir in nisem več premlevala teh bolečih dogodkov. Sprejela sem in ločila sva se. Potem sem ugotovila, da svojega nekdanjega moža še vedno ljubim, da sem mu vse odpustila in da upam, da se bo nekoč vrnil k meni. Vem, da se to najbrž ne bo zgodilo, zato me verjetno čaka novo razočaranje, ampak si ne znam pomagati. Pomagalo bi le, če ga ne bi več videvala, toda potem bi ga odtrgala tudi od sina, tega pa nočem. Torej sem se znašla v položaju, ko nimam kam, ko se ne morem izogniti njegovim lepim očem, krasni postavi, duhovitemu govorjenju. Ne vem, ali je opazil, da ga (spet) zaljubljeno gledam, rekel mi ni nič. Me je pa zato zadnjič objel in spet ne vem, ali je naredil dobro ali slabo. Po eni strani sem bila v devetih nebesih, po drugi strani pa mi je prilil olje na ogenj, da je spet vzplamtel. Ja, ljubim ga. Svojega bivšega moža ljubim in dala bi vse na svetu, da bi se spet vrnil domov. Je to normalno, Magdalena? Samo povej mi: kaj pa naj storim? Naj se preselim v tujino in prekinem stike z njim? V tem primeru bi sinu vzela očeta. Kaj naj storim? Imaš kakšno idejo? Za vsako besedo ti bom zelo hvaležna. Hvala. Draga Sandra, življenje nas včasih pripelje v položaj, ko je res videti, da nimamo kam, da smo stisnjeni ob zid in da bo zdaj zdaj vsega konec. Naj te ne bo strah, Sandra. Prav, ljubiš ga. To je povsem normalno, saj ljubezni, če je bila prava, nikoli ne moreš zares iztrgati iz srca in pozabiti nanjo. Zato se ne trudi, sprejmi življenje tako, kot je, vendar ničesar ne pričakuj. Samo ljubi. Ne zidaj gradov v oblakih, ker boš verjetno res razočarana. Ostani trdno na tleh. Zdaj je z drugo žensko, imela bosta otroka. Tudi vidva imata otroka. Bila sta skupaj veliko lepih, srečnih let. Zagotovo tudi on tebe ni preprosto izbrisal iz srca. Če sta se nekoč resnično ljubila, je ljubezen ostala v obeh. Vendar: zdaj je z drugo žensko. Postavi si mejo, čez katero ne smeš, in počakaj, kaj bo. Razumljivo je, da ne moreš preprosto pritisniti na gumb in ga ne več ljubiti. Sprijazni se s tem, naj te ne bo strah, meni se zdi to normalno, ni pa pogosto. Navadno si zakonci še pred ločitveno razpravo dodobra izpraskajo oči in za ljubezen ne ostane dovolj prostora oziroma se ta spremeni v sovraštvo. Pri vaju se to očitno ni zgodilo, in ko bo tebe minila akutna (ponovna) zaljubljenost, bosta lahko krasno vozila kot prijatelja. Ne vem, ali je dobro, da še jaz prilijem kapljico olja na tvoj plamen, ampak moram ti povedati, da ni nemogoče, da bi se res kdaj vrnil k tebi. To je precej odvisno od kvalitete njegovega sedanjega odnosa. Svetujem ti, da opustiš misel na vudu, ki bi ju spravil narazen; če ga res ljubiš, boš molila za njegovo srečo. Ja, življenje utegne biti včasih prav zapleteno. Ampak ne preostane nam drugega, kot da ga sprejmemo takšnega, kot je. Ne poznam človeka, ki se mu ne bi vsaj enkrat v življenju pošteno zapletlo, in vedno so jo najbolje odnesli tisti, ki so razširili roke in se prepustili – življenju. Prav to svetujem tudi tebi, Sandra. Vzemi, kar ti življenje lepega ponuja, in ne sprašuj se, kako bo zdaj. Bo že kako. Drži se in srečno. |
||