Spoštovana gospa Magdalena, nisem si mislila, da vam bom tudi sama kdaj pisala, čeprav redno prebiram vašo rubriko. Zares potrebujem vaš nasvet. Sem srečno poročena in mamica šestnajstletne hčere in enajstletnega sina. V naši družini so postale razmere včasih že kar nevzdržne. Začelo se je nekako pred dvema letoma, ko je hči prišla v svoja občutljiva leta, v obdobje pubertete. Z možem nisva izobražena, zato otrokoma pri šolskih stvareh ne moreva kaj dosti pomagati. Trudila pa sva se ju vzgajati tako, da bi postala dobra, sočutna in odgovorna človeka. Sama pravzaprav posebne vzgoje niti nisem bila deležna, saj je bilo delo vedno prvo. Skratka, oba otroka sta v šoli povprečna učenca, vedno pa sta bila pohvaljena za vedenje. Zadnje čase pa se je vedenje najine hčere močno spremenilo. Želi si in zahteva od naju, da jo razumeva. Šola ji ni več pomembna. Zjutraj večkrat zaspi. Uči se le kak dan pred testom. Najraje bi hodila po trgovinah in si kupovala drage stvari, ki jih imajo »vsi« drugi. Naj povem, da imava z možem nizke osebne dohodke in vsak svoje posojilo. Privoščimo si lahko le najnujnejše. Hči je med počitnicami delala in zaslužila nekaj denarja. Zdaj, ko je »okusila«, kako je imeti denar, je šola postala njena zadnja skrb. Vsak teden se pregovarjamo, kam lahko gre, kdaj, s kom in kdaj naj pride domov. Zahteva, da ji napišem opravičila za zamujanje v šolo. Z možem ji dovoliva, da gre ob petkih ven le, če bo v šoli vse v redu. Grozi nama, da bo odšla od doma, ali pa pravi, naj jo kar midva pošljeva proč, saj je ne razumeva in ji uničujeva življenje. Nehala se je ukvarjati s športom in se začela rediti. Kar na nekaj delih ima telo prebodeno z uhani. Hudo mi je, ker gledam, kako rine v težave, pa ne znam pomagati. Z možem se vsak dan prepirata, kričita in mečeta stvari po tleh. Potem hodimo drug mimo drugega brez besed. Vidimo se samo pri kosilu, pa še takrat smo tiho ali pa se prepiramo. Zelo mi je žal in ob vsem tem se mi trga srce. Sama česa takega nisem doživljala in zato je to zame šok. Saj sem se večkrat pogovarjala z drugimi mamicami o teh stvareh in si mislila, moja hči ali sin pa že ne bosta taka, saj sta tako pridna in ljubeča. No, zdaj pa imam. Stvari mi uhajajo iz rok in ne znam naprej. Pomislila sem že na psihologa, pa nisem prepričana, ali bi bilo to dobro. Bojim se kar koli ukrepati, če se prej ne prepričam, da delam prav. Poleg vsega trpi tudi mlajši sin. Ne razume, kaj se dogaja, in želi starejšo sestro razveseliti na različne načine. Ona pa ga odriva od sebe in je nanj ljubosumna, češ da imam sina raje kot njo. To vpliva na vso družino. Z možem se sprašujeva, kam to pelje. Hvala vam za iskrene besede in nasvet.
Simona
Draga Simona, dogaja se vam natančno to, kar se dogaja v večini družin, kjer je doma živahen pubertetnik ali pubertetnica. Puberteta je pač čas, ko hoče človek odrasti in se bori sam s sabo in z okolico za svoj prostor pod soncem. Vse se mu zdi krivično, treba se je upirati in biti nesramen. Če svoji hčeri v otroštvu niste postavili jasnih mej in ste jo vzgajali bolj demokratično, ji boste morali meje postaviti zdaj. Ni še prepozno, vendar boste zdaj porabili veliko več energije, kot bi jo takrat, ko je bila še majhna punčka. Dogovorite se za hišni red, in če ga ne bo spoštovala, mora slediti kazen. Oče mora prevzeti mesto avtoritete in poskrbeti, da bo kazen izvedena. Pri tem ne smete popuščati ali barantati. Meje za otroka niso pomembne samo zato, da ve, do kod sme, ampak so pomembne predvsem zato, ker otroku pomenijo varnost. Tisti otrok, ki ima jasno postavljene meje in jih je tudi ponotranjil, se veliko lažje prilagaja svoji okolici in je spoštljiv do sebe in do svoje socialne mreže. Vaša hči se bo prej ali slej umirila, za zdaj pa išče in preizkuša – mejo. Zanima jo, do kod lahko gre in koliko vam je v resnici do nje. To dela zelo nerodno, tako kot vsi pubertetniki, da pa jo veseli nakupovanje dragih oblekic, se tudi ne čudim, saj v šolah menda otroci kar tekmujejo, kdo bo imel dražje hlače, čevlje, superge. Tako si hoče povečati vrednost, ker še ne ve, da ji tega sploh ne bi bilo treba. Ko ji bo postalo jasno, da smisel življenja ni v tem, da si oblečen v drage obleke, jo bo tudi nakupovanje minilo, a do takrat utegne preteči še nekaj časa. Poskušajte jo razumeti in uporabite vsa vzgojna sredstva, da ji postavite mejo in ji s tem pokažete, da jo imate zares radi in da vam ni vseeno. Obenem pa ji prisluhnite, jo objemite in ji dajte vedeti, da vas ne more izgubiti. Čeprav odrašča, je vaša hči še otrok, ki vas še zelo potrebuje. Vse dobro!