Draga Magdalena, moja težava se ti bo morda zdela nenavadna, mene pa mori in ti moram napisati pismo. Pred časom je moja sodelavka, na katero sem bila močno navezana, odšla na drugo delovno mesto. Čeprav sva bili sodelavki le dva meseca, sem se v tem kratkem času močno navezala nanjo. Ko mi je povedala, da odhaja, sem postala močno žalostna. Seveda je takoj opazila, da se z mano nekaj dogaja, in me je vprašala, zakaj sem žalostna. Ko sem ji povedala, da jo bom zelo pogrešala, se mi je le prijazno nasmejala. Mislila sem, da mi bo predlagala zasebno druženje, vendar se to ni zgodilo. Tako sem ugotovila, da ona ni navezana name, in sem jo začela sovražiti tako, da do njenega odhoda nisem več komunicirala z njo.
Po njenem odhodu nimam več miru v duši, v službi jo vsepovsod vidim in se zato težko osredotočim na delo. Razmišljam, da bi tudi sama zamenjala delovno mesto, ker jo močno pogrešam. Od njenega odhoda je minila že polovica leta, vendar sem še vedno močno zmedena. Zakaj takšna močna navezanost na eno osebo? Ne vem, kako naj najdem svoj duševni mir. Razmišljala sem tudi o tem, da bi jo poklicala, vendar se bojim, da bi jo začela zmerjati in žaliti.
Lep pomladni pozdrav.
         Marjetka

Draga Marjetka, najprej najlepša hvala za tako iskreno in odkrito pismo. Čustva, o katerih pišeš, poznamo vsi, vendar se o njih ne pogovarjamo. Najprej navezanost na sodelavko. Ljubezen do ženske? Zakaj pa ne. Ljudje smo večplastna bitja in privlačijo nas različni ljudje, moški in ženske. Zaradi družbenih norm problematični del svoje osebnosti potlačimo in se ga tudi sramujemo, potem pa takole nepričakovano huškne na dan. Tvoja navezanost na sodelavko kaže na nenavadno privlačnost, ki je ona nekako ni občutila. Ti si se potem odzvala kot otrok, ki ne dobi želene igračke, in si jo zasovražila, ker te je zavrnila, saj si pričakovala, da bo postala tudi tvoja prijateljica, in ne le sodelavka. Naj ti zaupam, da so te izdala tvoja pričakovanja in ona, tvoja nekdanja sodelavka, pri vsem skupaj nima prav nič. Čustvo očitno ni bilo obojestransko, menim pa, da je tudi ona naklonjena tebi, saj drugače ne bi opazila, da si bila ob njenem odhodu žalostna. Tvoj odziv kaže na to, da v tebi živi ranjeni otrok, ki ne zaupa in ne zaupa vase, ki hrepeni po ljubezni, sprejetosti in toplini, ne zna pa si postaviti meje in se osredotočiti nase. Ni treba, da si jezna nanjo, mirno sprejmi nastale okoliščine, tvoja nekdanja sodelavka morda sploh ne ve, da si se ti želela družiti z njo tudi zunaj službe. Zato ti vsekakor predlagam, da se ji nekako oglasiš, napiši ji pismo in ji prijazno povej, da jo pogrešaš, in jo povabi na kavo. Prav gotovo se bo prijazno odzvala, o tem sem prepričana. V pogovoru pa potem preveri, na katero mesto te je postavila v svojem sistemu, in potem to njeno odločitev spoštuj. Da jo imaš rada in da jo pogrešaš, ti še ne daje pravice, da od nje pričakuješ nekaj, česar ona morda sploh ne želi. Ljudje smo različni, kar je všeč enemu, drugega morda odbija, in odnosi se vzpostavijo le med takšnimi, ki občutijo medsebojno privlačnost. Ker pa ne veva, ali ona sploh ve, da si ti želiš njenega prijateljstva, ji bova to najprej jasno povedali, potem pa bomo videli, kako in kaj se bo razpletlo, a ne? Ti si pa vse naredila pravzaprav kar v svoji glavi. Zaželela si si njenega prijateljstva, ona ni ravnala po pričakovanju in ti si jo zasovražila. Zakaj? Ti je storila kaj hudega? Tvojih misli ni mogla prebrati in se odzvati skladno s tvojim pričakovanjem. In tudi če te bo zavrnila tudi drugič, zakaj bi jo sovražila. Navsezadnje jo imaš rada. Predlagam ti, da se posvetiš delu na sebi in da si tudi odkrito priznaš čustva, ki jih občutiš do svoje okolice, pri tem pa upoštevaj, da so vsi odgovori na tvoja vprašanja v tvoji neposredni bližini, le svoje srce moraš poslušati. In srce ne pozna sovraštva. Poskušaj se osredotočiti na nekdanjo sodelavko, postavi se v njeno kožo in potem ravnaj, kot ti veleva srce. Zmerjati in žaliti pa nikakor ni vljudno, zato to kar zbriši z repertoarja. Nihče ne mara, da ga zmerjajo in žalijo. Zapomni si to. Srečno!