Draga Magdalena, dolgo se že pripravljam, da ti pišem, pa sem se šele zdaj opogumila. Stara sem že skoraj petdeset let, mama dveh odraslih otrok, uspešna v poklicu, ločena. Takole na prvi pogled bi človek rekel, da je vse v najlepšem redu, ljudje me poznajo kot vedno nasmejano, vedno za štose, nikoli potrto. Zato se pogosto zatekajo k meni s svojimi zgodbami, jaz pa poslušam in poslušam in si mislim, joj, ko bi vi vedeli. Seveda imam tudi jaz svojo zgodbo. Ta se vleče še iz otroštva, nikakor ne morem odpustiti mami, da me je zapustila, ko sem jo najbolj potrebovala. Potem so me zapuščali moški, nazadnje me je zaradi druge zapustil še mož, ki sem ga ljubila iz vsega srca. Takrat sem začela piti. Najprej po malem, zdaj pa bo že deset let, ko ne mine dan, da ne bi spila buteljke vina – ali dve –, par steklenic piva ali pa kar žganje. Pravzaprav ne morem zaspati, če nisem okajena. V družbi pijem zmerno, kadar pa sem sama, se prav nalivam in uživam v tistem občutku popolne pijanosti, popolne otopelosti. Zjutraj imam najraje pivo, vendar zaradi službe dopoldne pijem vodko s sokom. Nikoli v družbi, vedno sama. Dopoldne vedno sama. Zavedam se svojega problema, zavedam se, da se bo težko odvaditi, potem si pa mislim, kdo se pa hoče odvaditi, in pijem naprej. Oba otroka sicer še živita doma, vendar sta večinoma zdoma, tako da pred njima svoje pitje uspešno skrivam. Prijateljica, ki edina ve za to mojo razvado, se mi včasih pridruži, vendar ne ve, da pijem tudi dopoldne, v službi. Ne morem si pomagati. Problem pa nastane takrat, ko imam trenutke resnice. Takrat se sovražim zaradi svojega alkoholizma, takrat sklenem, da bom nehala, a mi nikoli ne uspe. Vem, da je narobe, vem, da si uničujem telo in zdravje, a se bojim, da sem se zdaj že tako navadila, da bom težko nehala. Tudi ne vem, ali sem pripravljena na vse tiste terapije in pogovore. Rada bi v miru živela naprej, samo da si ne bi očitala, da bi si nekako oprostila, da bi sprejela, da pijem in bi živela s tem. Kaj praviš? Naj poslušam svoj notranji glas in naj neham ali naj se poskušam popolnoma sprijazniti s tem, da pijem, in pijem naprej?
Za odgovor že vnaprej hvala.
         Olga
Draga Olga, zelo veliko je že to, da se zavedaš svojega problema. Velika večina ljudi, ki imajo težave z alkoholom, si tega ne prizna ali pa se sploh ne zaveda, da ima kakšen problem. Vem, da si morala zbrati veliko poguma, da si mi pisala. Mislim, da moraš to zaupati še komu, ki ti bo v resnici stal ob strani in ti pomagal. V teh okoliščinah potrebuješ več kot le nasvet in spodbudno besedo. Pomisli, da moraš hoditi v službo. Zdaj svoje težave še skrivaš, a kaj, če jih ne boš mogla več? Lahko si ob zaposlitev. Prepričana sem, da tudi tvoja otroka vesta, a se raje slepita, kot bi se spoprijela s težavami. To vsi radi počnemo. Družbo prijateljice, ki popiva s tabo, pa raje odkloni. Poskusi se zamotiti z delom, z nečim, kar ti veliko pomeni. Nekdo bi moral biti noč in dan s tabo, da bi ti pomagal preživljati ure brez alkohola. To pa je seveda težko. Če bi zares rada prenehala piti, moraš vedeti, kje je vzrok, in ga znati odpraviti oziroma ga razumeti. Ljudje imamo velikokrat hude težave v življenju zaradi stvari, ki so se nam zgodile ali se dogajale v otroštvu. To pomeni, da je vzrok že globoko zakoreninjen v nas. Morda je to celo povod za vse druge neljube stvari, ki se nam dogajajo v življenju. Nikakor pa se ne smeš sovražiti, kot praviš. Ravno nasprotno, sprejmi se takšno, kakršna si, z vsemi napakami in težavami, in to naj bo tvoja odskočna deska za naprej. Zavedaš se že, da takšno življenje nima prihodnosti in sreče. Naredi korak naprej! Svetujem ti edino, da razmisliš, ali boš zares zmogla sama. Prositi za pomoč ni nič slabega. Vsakdo si želi, da bi lahko poskrbel zase, da mu ne bi bilo treba nikogar ničesar prositi ali, še hujše, biti odvisen od koga. Resnica pa je, da drug drugega potrebujemo in še zdaleč nismo vsega sposobni sami. Tudi otroka te potrebujeta, morda še bolj kot ti njiju. Ne pogovarjaš se z njima, ker nimaš volje, in bojiš se, da bi videla, da piješ. Kmalu bosta odrasla in dobila boš vnuke. Ali boš skrivala tudi pred njimi? Pred tabo je še lepo in srečno življenje. Ne vdaj se v usodo. Vzemi življenje v svoje roke. Zdaj še lahko.
Pa veliko uspeha!