Draga Magdalena, besede mi gredo težko na papir, vendar vem, da jih moram zapisati. Rada bi se ti le izpovedala, morda prebrala tvoje mnenje ali kakšno besedo tolažbe. Stara sem skoraj 40 let, do lani sem skrbela za bolno mater in temu posvečala ves svoj čas in pozornost. Po očetovi smrti je hudo zbolela in ker sem edinka, je ta skrb seveda padla name. Študija nisem dokončala, zaposlila sem se v podjetju, v katerem še delam. Sodelavci me imajo za tiho, mirno, nedostopno, kar sem res vedno tudi bila. Edino resno zvezo s fantom sem imela med študijem na fakulteti, dve leti sva celo živela skupaj. Ko je umrl oče in je mama zbolela, sem študij opustila, konec pa je bilo tudi moje ljubezni, saj sem se preselila nazaj domov. V tem času sem sicer šla na nekaj zmenkov, vendar mi nihče ni pomenil toliko, da bi ga ponovila. Moji dnevi so minevali dopoldne v službi, popoldne ob bolni materi. Nisem imela občutka, da mi življenje polzi med prsti, saj sem bila preveč zaposlena z vsakodnevnimi opravili in skrbmi, se pa zato zdaj, dva meseca po mamini smrti, s tem veliko ukvarjam. Ostala sem sama na svetu, k sreči z rešenim stanovanjskim problemom in lepo službo. Nenadoma imam preveč časa, za katerega ne vem, kako naj ga preživim. Občutek imam, da je mojega življenja konec, saj sem prestara, da bi imela otroke in si ustvarila družino, pa tudi moški imajo raje mlajše ženske. Poleg vsega sem še zelo debela in tudi zelo zakompleksana zaradi tega. Velikokrat sem že poskušala shujšati, pa po nekaj dneh izgubim voljo in se potem ponavadi tako najem, da se zredim še za kakšen kilogram. Precej obupana sem, ja, zato ti tudi pišem. Nikogar nimam, da bi se o tem pogovorila z njim. Prijateljev nimam, v službi pa si z nikomer nisem tako blizu, da bi mu razlagala take intimne stvari. Saj vem, napisala mi boš, naj se sprijaznim s tem, da bom ostala sama, in naj življenje poskušam jemati z bolj vedre strani, vendar za kaj takega še nisem sposobna. Po glavi mi rojijo le črne in slabe misli, najbolj pa me je strah tega, da bom ostala sama. Prosim, pomagaj mi.
          Mina

Draga Mina, popolnoma normalno je, da si zdaj malce depresivna in da vse stvari vidiš črno. Navsezadnje ti je šele pred dvema mesecema umrla mama. Ne misli, da se je tvoje življenje s tem končalo, te pa razumem, da imaš takšen občutek. Končalo se je eno poglavje tvojega življenja, zdaj se začenja novo. Vmes se ti bo marsikaj zrušilo in boš morala na novo zgraditi. Na primer samopodobo in samozavest. Da si pri 40 letih prepričana, da te nikoli več nihče ne bo maral, se mi zdi nesmisel, ko pa vendar poznam toliko čudovitih ljudi, ki so svojo ljubezen našli po 45., 50. letu in so zdaj brezmejno srečni. Veš, Mina, ni nujno, da se vsem ljudem dogajajo enako v enakih časovnih obdobjih. Ni normalno le to, da se mlad poročiš in imaš otroke, ampak si lahko družino - v dvoje - ustvariš tudi pozneje. Lahko posvojita otroka, lahko jih bo on imel že od prej. Sicer pa se tudi meja za rojevanje otrok pomika proti 40 letom in še čez, tako da se mi zdi, da malo po nepotrebnem zganjaš takšno paniko. Te pa razumem, saj smo mnogi nagnjeni k temu, da včasih mislimo, da bo kar konec sveta. Ampak strah je le v naši glavi. Če bi se naučili malo bolj zaupati vase in v to, da nam bo življenje na pot pripeljalo prave ljudi, dogodke in stvari, in da se v bistvu nimamo česa bati, bi nam bilo precej laže. Tako pa si nalagamo bremena, ki jih potem niti ne zmoremo nesti, služijo pa tudi ne ničemur in nikomur. Zakaj torej? Predlagam ti, da si vzameš čas za žalovanje za prejšnjim poglavjem tvojega življenja in se počasi pripraviš na novega. Spravi se ven, v naravo, na sprehode! To ti bo pomagalo tudi pri hujšanju, če se ga nameravaš spet lotiti. Ali pa naredi nasprotno. Sprijazni se s svojo težo in postavo in s tem, da si debeluška. Kaj pa je to takšnega? Če kilogrami ne ogrožajo tvojega zdravja, jih poskušaj vzljubiti, in videla boš, da boš potem bolj zadovoljna. In tudi shujšala boš veliko laže. Sprejmi se. Srečno!