Spoštovana Magdalena, po daljšem premisleku sem se odločila, da vam pišem in vas povprašam za mnenje. Stara sem 43 let, moja mama pa jih ima osemdeset. Hvala bogu je toliko zdrava, da skrbi sama zase, občasno pa tudi zame in za moja dva otroka. Priznam, ob ločitvi in vrsto let po tem, ko sta bila otroka še majhna, mi je bila v veliko pomoč in pogosto sem se naslonila nanjo. Vendar ji s tem nisem podelila pravice, da se po mili volji vmešava v moje življenje. Najhujše pri vsej stvari pa je, da je z leti postala strašno nezadovoljna, prijaznosti kot da sploh ne premore več. Nenehno ukazuje, se pritožuje, kritizira in tarna in še takrat, ko pridem k njej na obisk, komaj čakam, da bom spet šla, saj je kratko malo ne morem poslušati. Rada bi imela z njo umirjen in prijazen odnos, pa se vedno znova razburim, kadar ureja moje življenje. Pričakuje, da bomo skupaj hodili na dopust in da bomo imeli skorajda skupno gospodinjstvo. Meni to niti najmanj ne diši, rada bi živela neodvisno od svoje mame, po drugi strani pa se mi smili, ker je sama in stara in bi ji rada pomagala ter ugodila. Vendar me že po petih minutah s svojim večnim nerganjem spravi iz tira in spet komaj čakam, da grem. Ne vem, kako naj uredim to težavo. Z mamo sem se že večkrat poskušala pogovoriti, vendar imam občutek, da me ni razumela. Nočem je prizadeti, vendar ne prenesem, da se nenehno pritožuje nad mojima otrokoma, da ureja moje nakupe in je nasploh tako zelo navzoča s svojo negativnostjo. To me še posebno moti, ker vem, da zna biti tudi zelo prijazna – takšna je na primer do gostov ali tujih ljudi. Če bi bila tudi z nami tako prijazna, bi bilo vse v najlepšem redu, tako pa že pošteno najeda moje živce in moj notranji mir. Ob tem mi je hudo, saj jo spoštujem in jo imam rada, mislim pa, da se še ni sprijaznila s tem, da imam zdaj jaz svojo družino, ona pa je pač naša babica, ne pa tudi član gospodinjstva. Po svoje jo razumem, na jesen življenja je ostala sama, tudi prijateljic ji ni več veliko ostalo, in išče nekoga, kamor bo spadala. Moja dva brata sta poročena in se z njo niti približno ne ukvarjata toliko kot jaz. Povejte mi, Magdalena, kako naj ravnam. Hvala.
          Irena
Draga Irena, popolnoma vas razumem. Po eni strani ste na mamo še vedno močno navezani, po drugi strani pa bi se radi znebili njenega vpliva. To dvoje je žal tesno povezano. Mama vam ne pusti odrasti, želi krmariti vaše življenje kot prej, ko še niste imeli svoje družine. Tudi ko ste že imeli otroka, ste jo potrebovali, in spet je imela pomembno vlogo v vašem življenju. Bolj ko se je čutila koristno, več pravic ji je po njenem mnenju pripadalo. To vas ni vznemirjalo, dokler ste jo potrebovali, zdaj, ko bi se radi postavili na svoje noge, pa vas močno moti. Posebno še zato, ker je mama postala nezadovoljna in na vas in vaša otroka stresa slabo voljo. Zoprno. Na vašem mestu bi se poskušala z njo še enkrat prijazno in odkrito pogovoriti, in če se stanje ne bo izboljšalo, omejite stike, kolikor se le da. Svojo odvisnost od mame kar je le mogoče zmanjšajte, ne delajte nič zato, da bi ji ustregli in ugodili, ampak ravnajte tako, kot ugaja vam. Če le lahko, jo preprosto preslišite. Če pa tega ne zmorete, se vprašajte, zakaj si dovolite, da vam njene besede še vedno pridejo do živega. Ste morda tudi vi malce pozabili dokončno odrasti? Na vas se obrača kot mati na hčer in vi očitno na to uho še vedno slišite, pa vas zato boli. Njo je pa tudi treba razumeti. Sama je in naslanja se pač tja, kjer pričakuje, da bo največ dobila v čustvenem in človeškem smislu. Povsod vidi same napake, glavna težava pa je v tem, da gre sama sebi na živce, pa ji greste potem na živce še vsi drugi. Ne vem, koliko je vaša mama še dovzetna za prevzgojo, ampak zagotovo bi bila zadovoljnejša, če bi se imela rajši. Njeno nerganje torej sploh nima zveze z vami, ga je pa verjetno težko poslušati. Nehajte jo jemati tako smrtno resno, in če tudi pogovor ne bo pomagal, omejite stike. Mama se bo že znašla, morda bo pa potem tudi malo razmislila o svojem nerganju. Srečno.