Spoštovana gospa Magdalena, končno sem zbrala pogum in vam pišem. Znašla sem se v položaju, ko bi se morala veseliti, pa vendar mi ni do smeha, saj mislim, da bo moje življenje težje, kot sem si predstavljala. Stara sem 34 let, diplomirana ekonomistka, brez službe, živim pri starših. Že dve leti imam fanta, ki prav tako živi pri starših, pogosto prespi tudi pri meni. Doslej sem malo prispevala v družinski proračun s priložnostnimi deli, vendar zdaj nekaj časa tudi to ne bo več mogoče. Zgodilo se je, da sem zanosila, in po pogovoru s svojimi starši sem se odločila, da bom otroka tudi obdržala. Starši so zelo veseli, moji in fantovi, tudi on se je že popolnoma vživel v vlogo očeta, mene pa skrbi veliko stvari. Najprej to, da zdaj ne bom le jaz živela od sicer dobrih pokojnin svojih staršev, ampak tudi moj otrok. Potem to, da s fantom skoraj nimava možnosti, da bi živela skupaj, razen na vikendu njegovih staršev, vendar je ta zelo odmaknjen od sosednjih hiš, priznati moram, da me je kar malce strah, pa še sredstev za preživljanje nimava. Fant še študira, prihodnje leto bo verjetno diplomiral. Otroka sem si vedno želela, tudi fanta ljubim, vendar so zdaj okoliščine takšne, da sem večino časa žalostna in premišljujem, da bom z rojstvom otroka še bolj odvisna od staršev, kar mi niti malo ni všeč. Vendar pa za zdaj ni druge možnosti in le vesela sem lahko, da se tako zelo veselita vnukov. Upam, da bo njuno navdušenje trajalo čim dlje, hkrati me je groza, kadar pomislim, da po rojstvu otroka ne bom imela nič svobode, tudi delati nekaj časa ne bom mogla. Prijateljice me prepričujejo, naj se ne vznemirjam, naj uživam v nosečnosti in pozneje v materinstvu, mene pa nenehno preganja občutek, da nisem za nič sposobna, da mi mama še vedno kuha in pere, da bo zdaj kuhala in prala tudi mojemu otroku. Poleg tega me skrbi, kako bomo preživljali dneve, ko sta oče in mama slabe volje in mi očitata, da nimam službe, da se ne potrudim, da sem zajedavka. Zdaj bosta imela še več argumentov in ne upam si pomisliti, kako bodo potem videti naši prepiri, polni očitkov in starih zamer. Skratka, skrbi me, kako bo. Kaj mislite vi?
         Tatjana
Draga Tatjana, popolnoma te razumem in mislim, da so tvoji strahovi nekoliko upravičeni, vendar pa jih boš morala zdaj za nekaj časa postaviti na stranski tir. Tvojo stisko namreč čuti tudi otrok, čeprav se še ni rodil, in predlagam ti, da se v prihodnje popolnoma posvetiš njemu ali njej, saj staršev ne boš mogla spremeniti, okoliščin pa za zdaj tudi ne. Vzemi torej, kar so ti starši sami ponudili, v dneh, kadar so slabe volje, pa poskušaj kakšno besedo tudi preslišati. Morda se bodo z rojstvom prvega vnuka tudi oni spremenili in bodo razneženi ob dojenčku pozabili na slabo voljo in zamere. Tvoja nova vloga mamice te bo, ko bo otrok prijokal na svet, popolnoma prevzela in na očitke sploh ne boš občutljiva. Materinstvo ti bo dalo novo energijo, moč in sposobnosti, ki jih zdaj še ne poznaš, in mislim, da se bodo vse težave sčasoma odpravile. Fant bo diplomiral, si poiskal službo, medtem bo dojenček že toliko zrasel, da boš lahko delala tudi ti, in prav mogoče je, da boste že kakšno leto ali dve po otrokovem rojstvu lahko zaživeli kot družina v kakšnem podnajemniškem stanovanju in bodo tvoji pomisleki in strahovi le še preteklost. Razmišljaj optimistično! To moraš narediti zase in za svojega otroka. Če verjameš v moč misli, boš s svojim pozitivnim razmišljanjem obrnila tok dogodkov tako, da bo za vse prav. Zaupaj! Zdaj nimaš druge možnosti, kot da živiš pri starših, in če so ti sami velikodušno ponudili pomoč pri vzgajanju otroka, jo sprejmi. Morda bo res kdaj padla kakšna nepremišljena beseda, to je normalno. Zavedaj se, da živiš v zelo zoprnih časih, ko službe in stanovanja skoraj ni mogoče dobiti, in čeprav si še tako želiš, da bi bilo drugače, bo žal najbrž še nekaj časa tako. Strahovi ti pri tem ne bodo prav nič pomagali, morda bodo vse le poslabšali. Zato ti predlagam, da trikrat globoko vdihneš in se popolnoma prepustiš materinstvu, materialne zadeve pa prepustiš toku časa. Pomembno je, da se imata s fantom rada, da bo otrok zdrav in to, da se umiriš in mirna pričakaš novega člana družine. Vso srečo ti želim in čim manj slabih dni. Uživaj v materinstvu!