Spoštovani! Upam, da mi boste lahko pomagali, saj res potrebujem nasvet. Sem 30-letna mati samohranilka in imam sina, starega devet let. Zadnje čase me zelo velikokrat sprašuje o spolnosti, skoraj vsak dan mi postavi vprašanje o njej. Ob njih takoj zamenjam temo in mu povem, da bo vedel več o tem, ko bo starejši. To sem povedala tudi prijateljici, ki pa se mi je nasmehnila in rekla, da to ni nič nenavadnega, saj se bliža puberteta. Še vedno mislim, da je premajhen, da bi ga to zanimalo. Zadnjič sem ga zalotila pri nekakšnem samozadovoljevanju in ponorela. Nadrla sem ga. Ne vem, ali delam prav. Je to normalno, kar počne? Naj se pogovorim z njim o tem? Kdaj približno začnejo fantje razmišljati o tem in ali je mogoče, da je že v puberteti? Zelo bi bila vesela vaših odgovorov na ta vprašanja. Lepo vas pozdravljam.
          Anonimna

Draga Anonimna, tvoja prijateljica ima popolnoma prav, tvoj sin je v puberteti, in popolnoma normalno je, da ga zanima spolnost in vse, kar je povezano z njo. Otroci zdaj hitreje odraščajo in zato mislim, da se boš morala z njim čim prej odkrito pogovoriti, drugače bo odgovore na svoja vprašanja poiskal drugje. Tudi samozadovoljevanje je popolnoma normalno in mislim, da si naredila napako, ker si ga nadrla. Zelo mogoče je, da si ga zaznamovala z izkrivljenim pogledom na spolnost. Vse to seveda lahko še popraviš z odkritim pogovorom in opravičilom. Povej mu, da je v redu, da se samozadovoljuje, da ni nič narobe, saj je normalno, da je začel raziskovati svoje telo in svoje občutke. Razumeti boš morala, da tvoj sin nima nikogar drugega, s komer bi se pogovoril o tem, in da je od tebe odvisno, kako bo dojemal spolnost tudi pozneje, v odraslosti. Premisli.

Nadležni sosed
Pozdravljena, Magdalena. Pišem ti zato, ker znaš tako dobro odgovoriti in me zelo zanima, kaj boš odgovorila meni. Sem študentka in s soostanovalko živim v dvosobnem podnajemniškem stanovanju v Ljubljani. Vse bi bilo v redu, če ne bi imeli strašno nadležnega soseda. Sam je, že starejši in zdaj se je odločil, da bo skrbel za naju. Nosi nama sadje, ponuja se nama za različna popravila v stanovanju in ves čas sprašuje, ali se dobro počutiva. Enkrat sva ga povabili na čaj in od takrat se večkrat najavi na obisk in niti to ga ne moti, da mu rečeva, da nimava časa. Po svoje se nama smili, ker nima nikogar, po drugi strani pa nama je zoprn in svojega časa nikakor ne bi radi preživljali z njim. Kaj naj storiva?
           Anja
Nič ne pomaga, Anja, treba bo z besedo na dan, čeprav vem, da je to zelo težko. Sosedu bosta morali povedati, da vama njegova družba ni v veselje, in ga prositi, naj svoje obiske omeji na najnujnejše. Lahko pa tudi dobro premislita vse skupaj in poskušata razumeti osamljenega človeka, ki si želi le nekaj človeške topline, in vama pravzaprav noče nič žalega. Vem, da sta še mladi, in da vama čas, preživet z vrstniki, pomeni precej več kot čaj z ostarelim sosedom, vendar vaju kljub temu prosim, da razmislita, koliko vaju stane, da mu poklonita svojih deset, 15 minut, in se poskušata vživeti v njegov položaj. Razmislita in morda ga bosta lahko tudi toliko sprejeli, da vama ne bo šel več na živce. Poskušajta pogledati nanj kot na človeka, ki je prehodil že dobršen del poti in ima zato v sebi tudi že nekaj modrosti. Prisluhnita mu, morda se lahko česa naučita. Življenje vama ga je z razlogom pripeljalo na pot in poskušajta biti odkriti, vendar ne nesramni. Če nikakor ne gre, da bi ga sprejeli kot človeka, ki si želi vajine družbe, bo treba z besedo na dan, saj res ne gre, da bi se žrtvovali in v njegovi družbi slabo počutili. Prepričana sem, da bosta našli pravo pot in težavo odpravili tako, da boste vsi zadovoljni. Vse dobro pri študiju in tudi sicer.