Ljubezenska zgodba naše bralke

En sam pogled je popolnoma zadostoval za obojestransko naklonjenost. Bil je dovolj, da sta si bila takoj simpatična – pa ne le to, med njima je preskočila iskra. Teja in Aleš sta se privlačila.
Teja se je tisto leto odločila, da ima fanta Bojana, ki je bil po poklicu uradno sicer ekonomist, neuradno pa nepoboljšljiv mamin sinek, čez glavo dovolj. Zavedala se je, da nimata skupne prihodnosti. Prekinila je dve leti trajajočo zvezo in se kar sama podala na poletni dopust v Umag.
Aleš je bil tisto leto v Umagu kar malo zbegan. Prejšnja leta je tja hodil na dopust z ženo Evo in sinom. To leto je bil sam. Z Evo sta se hudo sprla, ker ji je Aleš očital skok čez plot. Toda njej se to sploh ni zdelo tako zelo narobe, saj je bil za njen spodrsljaj menda kriv nihče drug kot Aleš. Preveč je bil v službi, premalo ob njej. Obljubila mu je sicer, da se to ne bo več ponovilo, a Aleš je bil kljub temu še vedno zelo prizadet in razočaran. Z Evo sta se odločila za ločene počitnice. Premislila bosta o svojem odnosu in morda celo ugotovila, da se noro pogrešata. Ali pa bosta presenečena, ker ne bosta niti pomislila drug na drugega, kar bi pomenilo konec njunega zakona.
Ko je tistega večera Teja tam daleč stran od skrbi na neki terasi zagledala par čudovitih oči, skladno postavo in najlepši nasmeh, je vse okoli nje izginilo. Obstajal je samo še on in njeno vznemirjeno srce ter seveda metuljčki v trebuhu. Z Alešem se je dogajalo nekaj podobnega. Kot hipnotiziran je zrl v privlačno svetlolasko in opazoval poteze njenega obraza. Zazdelo se mu je, da utegne biti dekle Slovenka, tako kot on. Zato jo je kar po slovensko ogovoril in jo povabil na pijačo, in oddahnil si je, ko je – po slovensko – sprejela povabilo. Ugotovila sta, da sta z različnih koncev Slovenije, a ju to ni motilo. Ni ji zamolčal, da je poročen, saj z njo ni imel nikakršnih namenov, niti ji ni pretirano podrobno razlagal, da se z ženo ne razumeta. Teja ga je sicer zelo privlačila in vedel je, da tudi ona ni ravnodušna, toda zadostovala mu je kot počitniška družba. Štiri dni sta bila skupaj kot rit in srajca. V tem času je kemija med njima delala svoje. Peti dan, dva dni pred koncem njegovega dopusta, pa je ta kemija svoje tudi dokončala. Nista se mogla več zadrževati.
Zavedajoč se, kaj se bo zgodilo, sta se že navsezgodaj zjutraj odpravila z roko v roki k morju. V majhen zalivček, raj za zaljubljene. Tistega jutra besede niso bile potrebne. V precej skritem kotičku sta med skalami na droben pesek razgrnila brisači in objeta sedla na eno. Čutila in slišala sta bitje svojih src. Končno je Aleš nežno obrnil njen obraz proti sebi in jo še nežneje poljubil na mehke ustnice. Zdelo se mu je, da tako čutnih ustnic nima nobena ženska. Teja je ob njegovem dotiku začutila nebrzdano strast. Še nikoli ni bila s poročenim moškim. Še celo več, vedno je prisegala, da se z oddanim moškim nikoli ne bo tako ali drugače zapletla. Zdaj pa takole! Aleš jo je slačil tako zelo počasi, da je pri njej stopnjeval napetost skoraj do nevzdržnosti. Ko je bila gola, se je slekel tudi sam in se z vso težo ulegel nanjo. Vsa v pričakovanju je rahlo razkrečila nogi, a Aleš je bil zelo pozoren ljubimec in je ni želel kar takoj pripeljati do vrhunca. Ljubkoval jo je po vsem telesu, z jezikom nežno drsel po njenih prsih, krožil po trebuščku, se dotikal njenih stegen po notranji strani. Šele nato se je zgodilo tisto najlepše.
Naslednji večer sta se poslovila. Aleš je sicer predlagal, da si izmenjata telefonski številki, toda Teja je imela hudo slabo vest in si je svojo številko izmislila. Njegovo je sicer pospravila v denarnico, vendar je vedela, da ga ne bo poklicala. On je vendar poročen! Resda se je zaljubila vanj, a ga bo skušala pozabiti.
Prepričana je bila, da ji je to tudi uspelo, saj ga je navsezadnje poznala le nekaj dni. Naslednje leto pa se je odločila, da bo dopust preživela tam, kjer je bila že lani. Ni pričakovala, da bo spet srečala Aleša, preprosto sta ji ustrezala tisti kraj in podnebje. Aleša res ni srečala, je pa odkrila nekaj njegovega. Nekaj, kar je prejšnje leto izgubil tisti prvi dne, ko sta se spoznala. Našla je njegov žepni nožek, ki mu je pomenil dragocen spomin. Darilo njegovega brata, ki mu ga je prinesel iz Brazilije. Kako zelo sta ga oba še nekaj dni iskala vsepovsod, potem pa se je Aleš ves nesrečen in skrušen vdal v usodo, da ga nikoli več ne bo videl.
 Zdaj pa ga je ona našla pri nekem pritlikavem grmičku ob stezici, po kateri sta se tistega prvega večera sprehodila.
»Kako da ga nisva našla, saj sva ga tudi tu iskala?« se je vprašala.
Ob tem se ji je porodil načrt. Zdaj si je tudi priznala, da ga še ni dokončno pozabila. Zbudili so se prijetni spomini.
»Moram ga vsaj še enkrat videti!« je sklenila in se kmalu po vrnitvi v Slovenijo lotila dela. Na podlagi njegovih dveh telefonskih številk je izbrskala njegov domači naslov. Dva dni pozneje se je pogumno in kar na slepo odpeljala na drug konec države. Vrnila mu bo žepni nožek – najbrž ga bo s tem zelo razveselila. Slišala ga bo, videla, morda bo celo prijetno poklepetati z njegovo ženo. Zlagala se ji bo, da je žena njegovega znanca, ki je v hotelu našel žepni nožek, in zato zdaj … Ah, se bo že znašla! Sploh pa je začenjala verjeti šestemu čutu, ki se ji je v zadnjih dneh začel porajati … da ga žena ne ljubi več!
S tresočo se roko je pritisnila na zvonec. Zdelo se ji je, da ji je srce poskočilo v grlo. Vrata so se odprla in zagledala je tiste čudovite oči. Ni se mogla premagati, padla mu je v objem. Aleš jo je presenečen, a tudi presrečen stisnil k sebi in jo božal po laseh. Toda v trenutku se je zavedela, kje je. Spomnila se je na njegovo ženo in skočila vstran. Aleš je takoj razumel njeno gesto.
»Tvoj nožek sem našla!« mu je pod nos pomolela spominek.
»Jaz pa sem zdajle našel izgubljeno ljubezen. Že več kot mesec dni sem 'srečno ločen,« je na kratko poročal.
 Poljubil jo je, ona pa mu je poljube vračala z največjo gorečnostjo.