Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam zato, ker me zanima vaše mnenje v zvezi s problemom, ki me žre že kar nekaj let. Stara sem 82 let, imam dve hčeri. Ena je poročena v Ljubljani in nima otrok, druga pa živi pri meni na deželi in ima prav tako dve hčeri, ki obe še živita doma. Obe sta stari že čez trideset let, pa nobena ne zna kuhati. To me zelo moti, saj sem sama že od zgodnje mladosti z veseljem pripravljala hrano za vso družino in vedno smo bili vsi siti in zdravi. Hči že še skuha, če ima čas, vnukinji pa me spravljata v obup. Kadar pripravljata hrano onidve, so to po navadi juhe iz vrečke, hitro pripravljena hrana, ki ima veliko konzervansov in sploh ni zdrava. To me še ne bi toliko skrbelo, če ne bi bila ena od obeh vnukinj noseča in že zdaj me je groza, kakšno hrano bo pripravljala za otroka. Dokler lahko, bom kuhala jaz, skrbi pa me, kaj bo potem, ko mene ne bo več. Pogovarjala sem se s prijateljicami in sosedami o tem problemu, pa so mi vse rekle, da njihove hčere in snahe kuhajo, tudi domačo hrano. Moji vnukinji pa ne znata skuhati ne goveje juhe, ne ričeta, ne segedina ... največ, kar zmoreta, je zrezek in pečeno jajce. Vse to me zelo skrbi in žalosti, saj sem vedno zagovarjala stališče, da je zdrava in domača hrana temelj dobrega zdravja in kondicije. Ne vem, Magdalena, kako naj svoji vnukinji navdušim za kuhanje domačih jedi, vse sem že poskusila, pa ni obrodilo sadov. Preprosto nimata interesa, čeprav bi se lahko od mene marsikaj naučili. Celo več, nad mojo hrano vihata nos in nočeta jesti kosila, potem pa si popoldne pripravljata sendviče. To me zelo žalosti, zdi se mi, kot da moja kuhinja ni nič vredna, kot da sem za časom, pri tem pa vem in se zavedam, da imam prav, da je domača hrana veliko bolj zdrava kot sendviči. Zaradi tega problema se dostikrat prepiramo, ne morem si kaj, da ju ne bi kritizirala, onidve pa potem še zanalašč kuhata neužitno hrano iz vrečke. Skrbi me, kaj bo, ko bo na svet prijokal dojenček, saj njegova mama ne zna skuhati niti goveje juhe. Povejte mi, prosim, Magdalena, sem staromodna in tečna, kot mi pogosto očitajo, ali pa imam morda vendarle prav? Za odgovor že vnaprej hvala.
          Milka

Draga Milka, tako to je in s tem se bo treba sprijazniti. Če sta imeli vaši vnukinji na mizi vedno okusno in domačo hrano, jima je ta postala samoumevna in je ne znata ceniti, kot bi bilo treba. Sodoben način življenja s sabo prinaša tudi drugačne prehranske navade in vaši vnukinji se hočeta najbrž ravnati po modi, pa kuhata in jesta hrano iz vrečke. Drugi razlog pa je verjetno pomanjkanje potrpljenja, saj obe veva, da je za pripravo prave domače hrane potrebno nekoliko več časa in znanja. Ljubezni do kuhanja jima ne morete vsiliti. Če je nimata, je najbrž tudi nikoli ne bosta imeli – so jima pač pomembnejše druge stvari. Ne obsojajte ju, v tem se v ničemer ne razlikujeta od drugih mladih, ki jim za kakovost hrane ni preveč mar, pomembnejša je hitrost priprave. O okusih bi se dalo razpravljati, vsekakor pa vam predlagam, da recepte, po katerih kuhate vi, zapišete v zvezek, ki ga bosta potem vaši vnukinji morda kdaj vzeli v roke, ko ju bo minilo pripravljanje hrane iz vrečke. Kuhanje je umetnost in vsi niso nadarjeni zanjo. Sprijaznite se s tem, da vaši vnukinji na tem področju pač ne bosta šli po vaših stopinjah, izbrali sta si svojo pot in tu ne morete nič. Ko bosta starejši, se bosta morda začeli zavedati, koliko je vredna kakovostno pripravljena domača hrana, in takrat bo morda katera segla tudi po vaših receptih. Dokler pa sami ne čutita potrebe po kuhanju in ljubezni do dobrih domačih jedi, ne morete nič. Bolj kot ju boste silili h kuhanju, slabše bo. Zato vam predlagam, da opustite tovrstne skrbi in se posvetite do vas prijaznejšim temam za razmišljanje. Vnukinj in njunih navad ne morete spreminjati vi, spremenili jih bosta sami, če bosta čutili potrebo po spremembi. Posvetite se prijaznejšim mislim in še naprej uživajte v pripravi domače hrane za svojo družino, ki se bo vrednosti vašega dela zavedela šele takrat, ko vas ne bo več. Bodite lepo in hvala za pismo.