Spoštovana gospa Magdalena, sem mamica dveh otrok. Poročena sem že sedemnajst let. Mož je deset let starejši od mene in ima odraslo hčer iz prvega zakona. Z možem sva se imela zelo rada. Poročila sva se, rodila sem dva otroka in začele so se odgovornosti in resne skrbi. Dolgo časa smo živeli v podnajemniški garsonjeri. Zdaj smo si s posojili zgradili hišico in otroka sta dobila vsak svojo sobo, z možem pa imava končno svojo spalnico. Sama sem zaposlena za krajši delovni čas, saj imam že od mladosti zdravstvene težave. Mož je gradbeni delavec, in ko je dobil službo na terenu, je kar nekaj let prihajal domov le ob koncu tedna, pa še to ne vedno. To mu je kar ustrezalo, saj je skrbel samo zase. Njegova edina skrb je bila, da nam pusti nekaj denarja, za čisto vse preostalo sem skrbela sama – tako za otroka, ki sta bila še majhna, kot za gospodinjstvo, hišna opravila in popravila, za vse stroške in papirje itd. Ko je bil doma, sem imela le še več dela, saj ni bil vajen, da tudi on kaj postori. Zapravljal je tudi vedno več denarja in mi pošiljal vedno manj. Večkrat smo se morali znajti sami in prositi za pomoč. Kadar je prišel domov, sta ga bila otroka seveda zelo vesela, midva pa sva se navadno samo prepirala. Uporabljal je najhujše žaljivke in me podil od doma. Takrat se je v meni nekaj premaknilo. Moja ljubezen je počasi plahnela. Otroka sta bila moja ljubezen in moje življenje. Z možem sem se večkrat pogovarjala o teh stvareh in prosila sem ga, naj nas ima rad, da bo družina ostala skupaj. Ni razumel, vse dokler ni izgubil službe in ostal doma. Takrat sem preživljala vso družino in videl je, za kaj vse moram skrbeti in kaj pomeni imeti dobro ženo in pridne otroke. Spremenil se je in se začel lepše vesti. Postal je ljubezniv in celo z otroki se je začel ukvarjati. A zame je prepozno, vsaj mislim tako, čeprav vseeno upam, da ni. Vedno sem bila optimistična in družina je zame zaklad. Nimam ga več rada, o ljubezni sploh ne morem govoriti. Morda sva bolj prijatelja, tudi spoštovanja je ostalo bolj malo. Toda nadvse si želim, da bi bila spet srečna in da bi ga spet vzljubila. A kako? Dovolj mi je pretvarjanja pred otroki in drugimi, da ni nič narobe. Res se trudim in poskušam si priklicati v spomin lepe trenutke in moževe dobre lastnosti. Ja, vse razumem, a srce dela po svoje! Ne gre tako lahko, kot sem mislila. Kako naj ohranim srečo in prikličem ljubezen in spoštovanje nazaj v našo družino? Trpim pravzaprav sama v sebi. Ali na srce sploh lahko vplivaš? Gospa Magdalena, zelo bom vesela vsake vaše spodbudne besede in hvala vam že vnaprej.
Sanja
Draga Sanja, veliko ste pretrpeli, vaše srce je dolgo zaman upalo, zdaj pa je utrujeno in ne vidi več upanja. Nekaj je umrlo v njem. Morda se bo ob neki neznatni priložnosti, ob kakšnem drobnem dogodku ali trenutku spet prebudilo, a za kaj takega je potreben čas. Ne morete se prisiliti, da bi kar pozabili vse tiste žaljivke in težke dni, ki vam jih je mož pogosto še oteževal. Težko breme ste nosili, ni čudno, da ste utrujeni. Z možem se bosta morala temeljito pogovoriti, povedati mu morate vse, kar vam leži na duši, če naj za vaju sploh še obstaja kakšno upanje. Najprej bosta morala počistiti vse za nazaj, da bi lahko stopila korak naprej. Če si želite, seveda. Če nimate v mislih morda kakšnega drugačnega načrta. Mislim, da bi možu lahko oprostili, če bi se pokesal, če bi sprevidel, kakšno življenje ste živeli in koliko je on pripomogel k temu. Če mu ne morete odkrito povedati, mu napišite pismo. Pretvarjanje vas ne bo nikamor pripeljalo, morate biti odkriti. Najprej s sabo in potem z drugimi. Tako vam bo še najlažje živeti. Z otrokoma imate verjetno krasen stik in lepe odnose, mož bo pa pač moral nadoknaditi, kar je zamudil. Če si želite ohraniti vsaj njegovo prijateljstvo, potem si prizadevajte za to, da mu boste lahko sčasoma odpustili in da bo ostalo samo tisto, kar je zdravega in dobrega v vajinem odnosu. Če pa se izkaže, da ni med vama ostalo nič lepega, pa mislite predvsem nase in na to, kaj si vi želite. Otroci bodo šli kmalu po svoje, ostalo vam bo vaše življenje, z možem ali brez njega, in takrat storite tako, da se boste vi dobro počutili v svoji koži. Verjemite v dober razplet in ravnajte, kot vam narekuje srce. Odpustite. Srečno!