Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam prvič, v upanju, da mi boste pomagali. Imam težave s svojo petnajstletno hčerjo. Vedno je bila ljubeča, vse mi je vedno zaupala, zdaj pa z možem ne veva, kaj bi naredila. Zadnje čase se kar naprej joče v svoji sobi in se nikakor noče pogovoriti. Z možem naju počasi skrbi zanjo. Dvomim, da je težava glede šole, saj ima dobre ocene in veliko prijateljev, vendar te zadnje čase zanemarja. Vedno je bila nasmejana najstnica, zdaj pa nikakor ne morem videti nasmeška na obrazu. Najhujše pa je, da se sploh noče pogovoriti. Nikoli noče nič odgovoriti, kar jo z možem vprašava. Z možem sva pomislila, da bi obiskali psihologinjo, a o tem noče niti slišati! Pravi, da jo imava za noro, kar pa zdaleč ni res. Rada bi ji pomagala, a ne veva, kako, saj naju noče poslušati. Ne vem, kako naj jo pripravim do tega, da bi mi zaupala svoje težave. Gre mogoče le za najstniško muho in naj počakava, da jo mine? Za odgovor se vam najlepše zahvaljujem.
                                                                                                      Veronika

Draga Veronika, prav dobro vas razumem, da ste zaskrbljeni. Sprememba v vedenju vaše hčerke vas prav gotovo zelo vznemirja, a prav zato ne smete izgubiti glave. Tudi to razumem, da ste pomislili na psihologa, čeprav se je vaša hči zato počutila ogroženo in izdano. Tudi jaz bi verjetno ravnala enako. Očitno je, da se ji je zgodilo ali se ji dogaja nekaj takšnega, česar še ni pripravljena deliti z vama. Če med vami sicer vlada zaupanje, se bo to prej ali slej tudi zgodilo, do tedaj pa morata biti z možem potrpežljiva. Nikar ne zganjajta panike. Ko bo pripravljena govoriti, bo že spregovorila. Dotlej pa ji dajta samo jasno in glasno vedeti, da jo imata rada in da se lahko kadar koli obrne na vaju, če bi kaj potrebovala. Ne zahtevajta od nje, da s pritiskom na gumb spet postane nasmejana najstnica. Takšna vama je bila gotovo bolj všeč. Razumljivo. A življenje ni vedno rožnato, saj sami dobro veste. Vaša hči se je pač spoprijela z nekoliko težjo oviro in zdaj išče pot. Pustita jo, da to naredi po svoje, ob tem pa ji dajta vedeti, da jo razumeta in spoštujeta njeno žalost. Morda pa žalost ni žalost, ampak je depresija? Tudi to je mogoče in potemtakem bo najbrž prej ali slej potrebovala strokovno pomoč ali pa vsaj veliko volje, da jo bo premagala. Vem, da bi ji radi pomagali, ampak za zdaj ne morete nič. Počakati boste morali, da se vam bo hči odprla, da si bo želela vaše bližine in zaupanja. Ali pa ji bo dovolj hudo, da bo sama želela obiskati psihologa. Morda gre res samo za pubertetniški nihilizem, vzbujanje pozornosti, iskanje svojega prostorčka pod soncem. Vaša hči je zdaj v letih, ko se ji postavljajo zelo neprijetna vprašanja, in od tega, kako si zna nanje odgovoriti, je odvisno njeno počutje. Trenutno ji morda res ne gre najboljše, a tako kot vsi ljudje na tem svetu tudi vaša hči morda doživlja krizo, obdobje težke preizkušnje, v kateri se kali in osebnostno raste. Pustite ji, da hodi sama po svoji poti, le vedeti ji dajte, da ste tam, če bi vas potrebovala. Sprijazniti se boste morali s tem, da odrašča in da potrebuje tudi takšne izkušnje. Če se boste spomnili svoje pubertete, boste morda celo našli kakšno podobnost. Vsi smo imeli takrat črne dneve, tedne, mesece. To je pač čas, ko hočeš biti odrasel, v resnici pa si še velik otrok, in ker to dvoje nikakor ne gre skupaj, je med pubertetniki in njihovo okolico – starši, učitelji, vrstniki – navadno vse polno konfliktov. Zaupanje se izgubi, saj k odraslosti spada tudi to, da staršem ne poveš vsega. Poskusite se vživeti v njeno kožo, v njena leta, predstavljajte si, da ji je kdo kaj takega rekel in sprožil kompleks, ki jo zdaj trpinči. Morda misli, da je predebela? Morda jo je zapustil fant? O tem se pa res ne more pogovarjati z mamo! Predlagam vam, da se pomirite, da sprejmete tudi to, temačnejšo plat življenja svoje hčerke, in upate na najboljše. Pri tem pa pazite, da je v svoji vnemi in skrbi ne boste še bolj oddaljili od sebe. Bodite potrpežljivi, nežni in ljubeči do nje, pa bo. Srečno!