Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam zaradi svoje hčere, ki se do mene vede zelo nesramno, me ponižuje in se mi posmehuje. Hči je stara 34 let in ima dva nezakonska otroka. Do pred kratkim so živeli pri meni v mojem stanovanju, potem so se odselili v stanovanje, ki jim ga je odstopil moj bivši mož. V najinem zakonu ne hčerki ne sinu ni bilo lahko, mož je alkoholik in velikokrat se je znašal nad nami. Največkrat sicer nad mano, a tudi otrokoma ni prizanašal. Ko sem se pred desetimi leti končno ločila, sta šla otroka z mano, sin se je hitro poročil in osamosvojil, hči pa ima iz dveh propadlih zvez dva otroka, veliko neplačanih položnic in je jezna na ves svet, najbolj pa name. Kadar koli se srečava in so v bližini drugi ljudje, me ponižuje in zaničuje ter govori z mano podobno, kot je nekoč govoril bivši mož. Tega ne morem več prenašati in bi rada končala stike z njo, vendar ne vem, kako. Vnuka se mi smilita, vendar ne morem nič, če se je njuna mama odločila za takšno komunikacijo z mano. Za vse svoje tegobe obtožuje mene, očita mi, ker se nisem že prej ločila, da ji nisem dajala dovolj podpore in ljubezni, da sem kriva, ker ni končala šole, tudi za razpad svojih dveh zvez, iz katerih ima dva otroka. Tega ne morem več prenašati, boli me, da moja hči v meni vidi vzrok vseh svojih težav in se do mene tako vede. Mislim, da je že dovolj stara, da lahko nekatere stvari sprejme in začne pometati pred svojim pragom. Razmišljam tudi o tem, da bi se odselila v tujino in se tako izognila neprijetnim srečanjem, vendar se mi po drugi strani zdi, da mi ni treba bežati. Vem, da moja otroka nista živela v idealnih razmerah in da sem jima tudi jaz povzročila marsikatero rano. Vendar ne morem sprejeti, da sem kriva za njen polom. Popolnoma druga zgodba je sin. On me razume, z družino me večkrat obiščejo in imajo do mene lep in spoštljiv odnos. Svoje življenje živim šele zdaj, ko sem ločena, zadnja leta – stara sem že več kot 70 let – pa želim preživeti v miru. Kako naj prepričam hčer, naj me pusti pri miru, če mi že ne more nameniti kakšne prijazne besede? Za odgovor že vnaprej hvala in lep pozdrav.
MinkaDraga Minka, nesramnosti in poniževanja si vsekakor niste zaslužili in prav je, da se postavite zase. Vaša hči še ni odrasla, še vedno misli, da so drugi krivi za njene težave, in vi ste ravno na tistem mestu, ki je najbolj problematično. Zelo blizu ste ji, hkrati pa vam nekaj hudo zameri, kar v odnosu med materami in hčerami ni nič nenavadnega. Življenje z alkoholikom vam prav gotovo ni dovoljevalo, da bi otrokoma dala idealno družinsko gnezdo, v svoji vzgoji pa ste prav gotovo tudi vi naredili veliko napak. Iz njenega gneva in nerazrešenih travm se je rodilo nerazumljivo sovraštvo, ki ji ne dovoljuje, da bi z vami komunicirala lepo in prijazno. Jezna je nase, zaveda se, da vam je v marsičem podobna, in kot silovito sovraži ta del sebe, silovito sovraži vas. Tu ne moreva nič, dokler se njena jeza ne razkadi, dokler ne spozna, da je sama odgovorna za svoje življenje, in dokler ne razčisti s travmami iz otroštva. Za kaj takšnega je treba veliko vere in ljubezni, veliko dela na sebi in predvsem potrpljenje ter uvid v okoliščine. Vaša hči se bo začela spreminjati, ko bo začutila potrebo po tem oziroma jo bo življenje pripeljalo na pot odpuščanja in ljubezni. Samo ta, ljubezen do sebe in drugih, zdravi globoke rane. Do takrat boste morali potrpeti oziroma prekiniti stike, če vas njeno vedenje žali in ogroža. Eno in drugo bo za vas zelo težavna preizkušnja, zato vam predlagam, da se oborožite s kakšno knjigo s področja otroške psihologije, da boste hčer bolje razumeli. Predlagam Alice Miller: Drama je biti otrok, pa še kakšno po vašem občutku in okusu. Vse to, če se boste odločili odnos s hčerjo urediti in normalizirati. Če ste se že odločili, da je nočete več v svojem življenju, vam predlagam, da še enkrat dobro razmislite, da vam potem ne bo žal. Verjamem, da je vaš položaj nevzdržen, a vendarle morate vedeti, da je vaša hči zelo nesrečna in da si ne zna pomagati sama. Poskušajte ji odpustiti. Če vam bo to uspelo, boste v njej spet videli nemočnega otroka in ji pomagali. Življenje je rast, rastemo pa le ob težkih preizkušnjah. Srečno!
|
Vaše rubrike 
