Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam, čeprav vem, da boste rekli, da sem si za svoje težave kriv sam in da je po toči zvoniti prepozno. Potrebujem vaš nasvet. Sem ločen tridesetletnik brez otrok, s svojim stanovanjem in službo. Pred dobrim letom dni in pol sem spoznal žensko in se spoprijateljil z njo. Veliko sva se pogovarjala in se spodbujala, potem pa je med nama preskočila iskra ljubezni in po dobrih petih mesecih poznanstva sva postala par. Nekaj mesecev sva bila srečna kot v devetih nebesih, potem pa je moja prijateljica čez noč ostala brez službe in brez stanovanja. Zasmilila se mi je in vzel sem jo pod streho. Na začetku je bilo lepo, potem pa sva se začela prepirati. Med zadnjim hudim prepirom sva se tudi razšla, vendar ona še vedno stanuje pri meni, saj nima kam iti. Že prej mi je šla na živce, ko sva bila še par, zdaj pa mi gre še bolj, saj bi rad svoje življenje spet nekako spravil v red. Večkrat sem ji že odločno povedal, da bo morala oditi iz mojega stanovanja, vendar me očitno sploh ne jemlje resno. Ker nima dohodkov, tudi za hrano skrbim jaz, da o plačevanju položnic sploh ne govorim. Takšno stanje mi že pošteno preseda in ne vem, koliko časa bom še zdržal. Medtem pa se moja sostanovalka sploh ne vznemirja, mirno prespi vse dopoldneve, ko sem jaz v službi, potem počaka, da skuham kosilo, popoldne gre v gostilno in po nakupih, še prej pa si od mene sposodi petdeset evrov. Zdaj sem prišel vsaj toliko k pameti, da sem ji nehal posojati denar, saj tako in tako vem, da mi ga ne bo nikoli vrnila. Pred nekaj meseci je s svojimi prihranki kupila avto. Kako naj jo postavim pred vrata? Glasu si ne upam povzdigniti, saj vem, da zna biti tudi agresivna. Zadnjič, ko sem to naredil, me je z nožem zabodla v stegno. Postal sem ujetnik svoje lahkovernosti in komur koli se potožim, vsi mi pravijo, da sem si sam kriv, ker sem bil preveč velikodušen. Vendar moram povedati, da mi ni žal, ker sem jo takrat vzel pod streho, saj se mi je smilila in imel sem jo rad. Ni pa prav, da ona zdaj to izkorišča in se noče izseliti. Kaj mislite vi, Magdalena? Kako naj jo izselim? Za odgovor se vam že vnaprej zahvaljujem. Lepo se imejte in lep pozdrav,
            Jan

Vidiš, dragi Jan, takole pa slabe izkušnje iz zaupljivih, dobrih ljudi delajo prestrašene previdneže. Tudi ti boš v prihodnje dvakrat premislil, preden boš spet komu ponudil prenočišče, kajne? Seveda si si sam kriv, ker nisi pravočasno postavil meje, na splošno pa si ravnal dobro in pošteno, in čeprav ti gre na živce, ti je še do zdaj ni uspelo izseliti. Zakaj takrat, ko bo šla po nakupih, preprosto ne postaviš njenih stvari pred vrata in ne zamenjaš ključavnice? Ker te je strah, ker nikomur ne bi storil nič žalega in ker ne bi prenesel, da ona potem nima kam iti in trpi. In ko je tvoja sostanovalka nekako zaslutila ta tvoj strah, to tvojo popustljivost in mehkost, se je začela počutiti močno in zdaj verjetno celo uživa, ko te gleda, kako se mučiš, pa si ne upaš nič reči. Dodobra pa te je prestrašila še z nožem. Veš kaj, takoj ko je prijela za nož, bi jo moral ti odnesti pred vrata skupaj z njenimi stvarmi. To se pa res ne spodobi, da človeku, ki ti je dal streho nad glavo, groziš z nožem in ga celo zabodeš. Takrat bi moral poklicati policijo in jo dobesedno vreči ven. Zdaj boš najbrž potrpel še toliko, kot punca rabi, da si najde novo žrtev, samo povem ti, da je tako idealnih, kot si ti, malo. Streho ima, hrano in še žepnino. Ujel si se v pajčevino spretne manipulatorke, ki bo naredila vse, da bo imela še naprej zastonjsko streho nad glavo. Po mojem mnenju boš moral počakati toliko časa, da se spet zaljubi in na krilih ljubezni poleti v drug objem. Če pa ne boš zmogel toliko časa čakati, skrij vse nože, zberi pogum in jo vrzi ven. Če misliš, da ne boš zmogel sam, prosi kakšnega prijatelja, naj ti pomaga. Ona je očitno pokazala, kaj si misli o tebi. Niti malo te ne spoštuje, samo izkorišča te, in če ti jo bo uspelo izseliti, boš morda naredil uslugo obema. Morda tudi ona potrebuje streznitev, saj jo bosta sicer njena objestnost in brezbrižnost še drago stali. Srečno.