Draga Magdalena, pišem ti zato, ker sem globoko prizadeta in ker me bolijo te strašne socialne razlike, ki močno vplivajo že na otroke v šoli. Naj ti zaupam svojo zgodbo. Smo tričlanska družina, s partnerjem sva oba zaposlena, vendar najini dohodki komaj zadostujejo za preživetje. Najina hčerka hodi v tretji razred osnovne šole in že večkrat je prijokala domov, češ da jo sošolci zasmehujejo. Prvič se je to zgodilo takoj po poletnih počitnicah. Skupina bogatih sošolcev in sošolk se je hvalila, kje vse so bili, moja hči pa je pač povedala, da smo bili na počitnicah pri babici na kmetiji, in vsi so se norčevali iz nje, ker ni bila na morju. Enako se je zdaj začelo dogajati z oblačili, mobilnikom in računalnikom. K sreči moja hči ni obremenjena s tem, ker je navajena živeti skromno, vendarle jo boli in teži, ker je sošolci ne sprejmejo medse samo zato, ker je iz revne družine. K sreči ima prijateljice, ki prav tako ne sodijo v to skupino in jih ravno tako boli, da jih štejejo za drugorazredne. Povem ti, Magdalena, otroci znajo biti zelo kruti in nesramni in zelo me žalosti, da se te težnje kažejo že v osnovni šoli. S partnerjem sva se s hčerko pogovorila in ji razložila, da so v življenju pomembnejše druge lastnosti. Srčnost, dobrota, iskrenost in spoštovanje, vendar imam občutek, da je še premajhna in da teh stvari še ne razume. Ona ima pred očmi samo to, kako se ji bodo spet smejali, in nekajkrat je že potožila, da najraje sploh ne bi šla v šolo. Hudo mi je, ker gledam svojega otroka, kako trpi in kako zgodaj se mora spopadati s krutostjo socialnih razlik. Mislim, da bi moralo biti otrokom to prihranjeno in da bi morali starši svoje otroke vzgajati manj materialistično. Mislim, da bi bilo to boljše zanje in za okolico, ki se ob njihovem šopirjenju potem ne bi počutila tako manjvredno. Vem, da podobno razmišlja še veliko staršev, saj se pogovarjam z njimi. Vendar nikakor ne najdemo rešitve, ki bi našim otrokom prihranila ponižanje, ki ga povzročajo njihovi bogati sošolci. Kaj meniš ti o tem, Magdalena? Za odgovor že vnaprej hvala in lep pozdrav s štajerskega konca.                                        
                                                                                                Andreja

Draga Andreja, strinjam se s tabo, da je to zares žalostno in kruto, vendar tako pač je in spremenilo se bo šele takrat, ko bo človeštvo dojelo to, kar vidva že zdaj pripovedujeta svoji hčerki. Poštenost, srčnost, iskrenost, spoštovanje – to so vrednote, ki bodo v končni fazi rešile ta svet, potem ko se bo kapitalizem in z njim materializem zrušil sam vase. Trdno verjamem, da se bo nekoč to zares zgodilo, ne vem pa, kdaj. Zagotovo pa se bodo tisti otroci, ki svojo pomembnost zdaj gradijo na bogastvu svojih staršev, prej ali slej znašli v položaju, ko se bodo morali vprašati po lastni identiteti, in takrat jim ne bo prijetno, ko bodo spoznali, na čem so gradili. Zato nanje gledam z usmiljenjem, vendar to tvoji hčerki prav nič ne pomaga, da ne bi trpela ob krutosti svojih sošolcev. Na tvojem mestu bi ji svetovala, naj se ne zmeni zanje, naj jih ignorira. Povejta ji (stokrat na dan), na kaj vse je lahko ponosna in zakaj mora ceniti samo sebe. Terorju poniževanja se bo namreč lahko uprla le s pokončno hrbtenico in trdnim vedenjem o svoji vrednosti. Tisti starši, ki svoje otroke uporabljajo kot izložbo in jim kupujejo najdražje in najboljše ter vse, kar si zaželijo, pa bodo to svoje ravnanje še zelo obžalovali. Če ne prej, pa potem, ko bodo njihovi otroci, razvajeni in objestni, zapluli v puberteto. Takrat bodo videli, kako uspešna je bila njihova vzgoja, in verjemi mi, takrat si ne boš želela biti v njihovi koži. Tvoja hči bo iz šole poleg znanja sicer odnesla tudi nekaj bolečine in slabih spominov, a njeni temelji so trdni in niso odvisni od stanja na tekočem računu. Predlagam ti, da se sprijazniš s stanjem v naši družbi, saj si boš drugače nakopala čir na želodcu, hkrati pa nikoli ne nehaj upati in verjeti, da bo nekoč vendarle drugače. Rane in bolečine, ki so jih sošolci prizadejali tvoji hčerki, bo najlažje pozdravila z dobrim, z ljubeznijo in toplino, ki jo dobi od vaju, s pozornostjo, ki ji jo bosta naklonila s partnerjem. Z občutkom, skratka, da je upoštevana, ljubljena, varna in spoštovana. Če bo dovolj okrepila te občutke, ji zasmehovanje v resnici ne bo prišlo več do živega. Sicer pa mislim, da bi morali v šole spet uvesti (skromne) uniforme. Tako bi odpadlo šopirjenje in zasmehovanje, potem otroci ne bi mogli biti več izložbe svojih bogatih staršev. Ampak ker bogati odločajo, se to najbrž ne bo nikoli zgodilo. Drži se in srečno!