Draga Magdalena, upam, da si lepo preživela praznike. Jaz jih nisem, zato ti tudi pišem. Stara sem 18 let, doma s kmetije. Za novo leto so moji starši odpotovali v toplice, bratu pa dovolila, da organizira zabavo pri nas doma. Seveda sem bila vesela tudi jaz, saj mi je že nekaj časa všeč bratov prijatelj, ki je bil tudi povabljen na zabavo. Z bratom in njegovo punco smo se lotili priprav in zabava je bila res krasna, dokler ... Dokler se ga nista dva petelina preveč napila in se začela najprej glasno govoriti in se zmerjati, potem pa sta se še stepla. To je vsem grozno pokvarilo razpoloženje, name pa je delovalo tako močno, da sem se že začela spraševati, ali ni z mano morda kaj narobe. Ko se je začelo vpitje, sem se začela kar tresti, sedela sem v kotu in se nisem mogla niti ganiti. Tako sem si bila prisiljena ogledati vse od začetka do konca in ves čas me je bilo grozno strah. Bilo je, kot da bi to nekoč že doživela. Ko so se nehali pretepati, sem stekla v svojo sobo in več kot dve uri jokala. Bilo mi je strašno hudo, grde besede so me prizadele, kot da bi jih kdo izrekel meni, ko pa sem gledala pretep, se mi je zdelo, kakor da se tepeta zaradi mene, kakor da sem jaz kriva. Ta občutek je trajal še dolgo potem, zdel pa se mi je zelo znan. Naj povem, da moji starši niso nasilni, da tudi naju z bratom niso vzgajali s trdo roko, zato si ne znam razložiti tega paničnega strahu pred nasiljem. Res pa je, da sva bila z bratom včasih na počitnicah pri dedku in babici, kjer vpitje ni bilo nič nevsakdanjega. Novoletna zabava je po tem pretepu potekala naprej, petelina sta se pobotala, vsi so se ga še bolj napili, jaz pa sem se tresla kot šiba na vodi, dokler nisem šla malo čez polnoč spat. Povej mi, Magdalena, je to normalno? Je z mano kaj narobe, da tako slabo prenašam nasilje? Zaskrbljena sem. Hvala.
         Tamara

Draga Tamara, žal mi je, da je vašo novoletno zabavo pokvaril pretep, ki te je tako pretresel. Že takoj na začetku ti moram povedati, da tudi sama težko prenašam nasilje in da te popolnoma razumem. Nasilje v verbalni ali fizični obliki je vdor v tvoj intimni prostor, pritisk na tvojo integriteto, ponižujoče je in za vsakogar skrajno neprijetno. Torej si ravnala popolnoma normalno. Tebe najbrž skrbi, ker se te je ta dogodek tako zelo dotaknil, da si se tresla še dolgo potem, ko je že minil. Morda te je pretep spomnil na kakšen podoben dogodek, ki si mu bila priča kot otrok in si se grozno ustrašila, pa si zdaj podoživela tisti strah. Če pa take izkušnje doslej še nisi imela, te je najbrž pretreslo zato, ker nasilja nisi vajena. Hvala bogu, bi se lahko reklo. Tisti, ki širijo nasilje, pravzaprav širijo samo vedenjski vzorec, ki so ga ponotranjili kot otroci. Nasilje poznajo, izkusili so ga doma ali med vrstniki. Če so pili alkohol, ki, kot je znano, spodbuja nasilno vedenje in mehkužcem daje pogum, potem se pretepu ne čudim. Tudi tvoja reakcija se mi ne zdi čudna, očitno si za te stvari zelo občutljiva in zelo empatična. Ne skrbi, to so same dobre lastnosti, vendar boš zaradi njih vedno čutila malo bolj kot drugi; lepo in slabo. Nasilje je izrazito slaba izkušnja, in če se ti je zgodila prvič, je popolnoma normalno, da te je pretreslo. Naslednjič boš morda že lahko vstala in odkorakala s prizorišča, kar je pri čem takem vsekakor najbolje storiti. Mene bolj skrbijo tisti, ki na nasilje odgovarjajo z nasiljem, kar neti pretepe in prepire, ki na nikogar od vpletenih ne vplivajo dobro. Poskušaj se ograditi od strahu, ki ga čutiš ob misli na neljubi dogodek, in se zavedaj, da se nista tepla zaradi tebe in da nisi nič kriva. Ta tvoj občutek me napeljuje na misel, da si morda kot otrok vendarle doživela prepir, morda celo pretep med starši ali med dedkom in babico, za katerega si mislila, da si ti kriva ali pa so ti to celo tako rekli. Če si se pošteno zjokala, si pretekle dogodke verjetno tudi že ozavestila in jih spustila s svojega horizonta. Toda če si ali pa nisi imela te izkušnje, ti zagotavljam, da naslednjič ne bo tako hudo, sčasoma pa se boš tudi naučila na nasilje ustrezno – torej nenasilno – odzvati. Srečno.