Draga Magdalena, dolgo sem se pripravljala, da ti napišem tole pismo, zdaj pa sem končno zbrala pogum. Občutek imam, da mi lahko pomagaš. Stara sem 37 let, samostojna, s službo in stanovanjem, ki sem si ga kupila pred kratkim. Prej sem pet let živela skupaj s fantom, ki sem ga ljubila in ga po mojem mnenju še vedno ljubim. Problem je v tem, da je ta moj nekdanji fant alkoholik in da se ukvarja s kriminalom. Spoznala sva se na zelo romantičen način in iskra je takoj preskočila, bila je ljubezen na prvi pogled. Postala sva par in kmalu sva tudi najela skupno stanovanje in zaživela skupaj. Fant je bil sprva zelo pozoren in bila sem srečna, potem pa je čedalje pogosteje pil, me začel zmerjati in poniževati, tudi pretepal me je. Takega življenja nisem več prenesla, zato sem se odselila in si na kredit kupila svoje stanovanje. Zamenjala sem službo in tam spoznala človeka, s katerim se rada pogovarjam in ob njem se počutim varno. To je moj sodelavec, ki že nekaj časa izraža do mene ljubezenska čustva, vendar moje srce ostaja hladno. Ne morem in ne morem se ogreti zanj, čeprav se mi zdi zelo simpatičen in se v njegovi družbi dobro počutim. Všeč mi je, ker me spoštuje in njegove pozornosti mi godijo, vendar nič več kot to. Po drugi strani pa se mi vedno, kadar srečam nekdanjega fanta, dvigne pritisk, srce mi začne hitreje razbijati in takrat se začnem zavedati, da ga pravzaprav še vedno ljubim. Zakaj je tako, Magdalena? Želim si, da bi bilo ravno obratno, da bi se lahko zaljubila v prijaznega sodelavca, za katerega vem, da bi me nosil po rokah. Ne, jaz hrepenim po človeku, ki mi je pošteno zagrenil življenje in s katerim resnično ne bi imela nobene prihodnosti ali pa bi bila ta zame zelo grenka. To se mi zdi narobe svet, kakor da se kdo igra z mano, jaz pa samo nemočno opazujem in ne morem storiti čisto nič. Povej mi, Magdalena, na kakšne temelje naj postavim svoje življenje, predvsem pa me zanima, ali iz prijateljstva lahko vzplamti ljubezen? Svojega sodelavca imam zelo rada in močno ga spoštujem, spolno pa me niti malo ne privlači, in čeprav bi bila rada z njim, ne morem biti. To se mi zdi krivično in ne vem, kaj naj storim, da bi bilo drugače. Hvala za odgovor.
          Hermina
Ja, draga Hermina, življenje nam zna včasih precej zakomplicirati stvari, ki jih potem ne razumemo in se počutimo nemočne ali celo ogoljufane. Kot ti zdaj. Če bi se zaljubila v prijaznega sodelavca, bi bilo tvoje življenje popolno, si najbrž misliš. Vendar je veliko vprašanje, ali bi bilo res tako, in takrat je najboljše poslušati svoje najgloblje instinkte, ne pa si po pameti izračunati, kdo bi bil najprimernejši partner. Življenje ti je mogoče namenilo kaj drugega, koga drugega, le počakati moraš na pravi čas. Po drugi strani pa vem, da lahko iz prijateljstva vzklije tudi ljubezen, in ta je po navadi trdna in dolgo traja. Zato ti predlagam, da se sploh ne obremenjuješ več s tem, kdo in kako bi bil zate pravi partner, ampak živiš tako, kot se ti življenje ponuja. Nekdanjega fanta najbrž ne boš več spuščala v svoje življenje, razen če si ga nočeš spremeniti v pekel. Tisto, kar je ostalo, je privlačnost, ki pa sama po sebi še nič ne pomeni. Tudi če ga še vedno ljubiš, ti predlagam, da to ljubezen spraviš v kak kotiček svojega srca in je ne poskušaš obuditi v realno življenje, saj si zaslužiš kaj boljšega in tudi ti to dobro veš. Če si bila toliko močna, da si ga zapustila, boš zdaj prav gotovo zmogla umiriti strast, ki jo še vedno čutiš do njega. Uporabiti boš morala razum, da zaščitiš sebe in svoje življenje. Saj ga ne želiš preživeti ob nasilnem pijancu? Očitno ne, očitno se dovolj ceniš. Po mojem mnenju za vse te pomisleke, ki si jih naštela v pismu, potrebuješ samo čas in mir. Prijateljski pogovori s sodelavcem bodo zagotovo odstrli še kakšno tančico s tvojega srca in lahko ti povem, da vem za zgodbo, ko sta bila dva sodelavca dvajset let tesna prijatelja, potem pa je nekega večera iskra preskočila in sta se divje zaljubila drug v drugega ter sta še danes srečna kot le malokdo. Veliko možnosti imaš torej odprtih, svoje pa bo opravil tudi čas, zato mislim, da se nimaš česa bati. Lepo pogumno stopaj v jutrišnji dan in videla boš, kako bogate sadove obrodi upanje. Tega ne smeš izgubiti, pa bo vse v redu. Srečno!