Spoštovana gospa Magdalena, pišem vam prvič, ker ne vem, kaj naj storim v položaju, ki vam ga bom opisala. Moja hči edinka se je pred petimi leti poročila in v zakonu sta se jima rodila dva otroka, moja vnučka. Zelo ju imam rada, zato še toliko teže gledam, kaj se zadnje leto dogaja z njima. Pred dobrim letom dni sta se namreč hči in njen zdaj že bivši mož ločila, on se je odselil nazaj k mami, hči pa je z otrokoma ostala v stanovanju, ki so ga kupili predvsem s posojilom. Ker ima takšno službo, ji ustreza, da sta otroka tri dni v tednu pri očetu oziroma pri babici. S tem ne bi bilo nič narobe, če ne bi bila moja hči in njen bivši mož na smrt sprta. Pogovarjata se le najnujnejše, pa še to ne gre brez prepira, oče mojih vnučkov pa tudi rad pogleda v kozarec, zato me skrbi, kako je z njima takrat, ko sta pri njem. Vem, da jima glavo polni s slabimi oznakami njune mame, moje hčere, ona pa dela enako, kadar sta pri njej. Tako sta se otroka znašla med dvema ognjema in na njunih ramenih se starši prepirajo naprej. To se mi ne zdi prav in mislim, da ima mlajši vnuk zato že določene posledice, saj je nemiren in agresiven. Rada bi dopovedala hčeri in njenemu bivšemu možu, da delata slabo otrokoma in naj se pogovorita, ne pa, da si po otrocih pošiljata nesramna sporočila. Razmišljala sem že o tem, da bi se pogovorila z bivšim zetom, vendar sem to misel opustila, ko mi je rekel, da se z mano nima kaj pogovarjati in da naj se ne vtikam v stvari, ki me ne zadevajo. Tudi hči je gluha za vse moje predloge in tudi prošnje, pravi, da že ve, kaj dela in da bo z otrokoma vse v redu. Meni se že to, da sta tri dni na teden doma nekje drugje, ne zdi primerno zanju, da o drugih stvareh sploh ne govorim. Kadar sta pri očetu, poslušata, kako slaba je mama, in kadar sta doma, poslušata, kakšen je njun oče. Tako si sploh ne moreta izoblikovati svojega mnenja, nenehno sta pod pritiskom svojih staršev, zdaj enega, zdaj drugega. Deklica je stara pet let in vse skupaj še kar dobro prenaša, štiriletni fantek pa se mi zdi precej zmeden, kadar beseda nanese na njegovega očeta ali babico. Vem, da moja hči in bivši zet ne delata prav, rada bi jima pomagala, da bi te okoliščine presegla, vendar ne vem, kako. Mi lahko pomagate?
          Zala
Draga Zala, žal je veliko otrok v podobnem položaju kot vaša dva vnuka in, pri tem ne pomaga drugega, kot da se starši začnejo zavedati, da otroci niso kosi pohištva, da kot gobe vpijajo vse, kar vidijo, slišijo in doživijo v tem najzgodnejšem obdobju življenja. Premajhna sta še, da bi lahko vzpostavila razdaljo do staršev in do njih zavzela neko nevtralno stališče. Zato najbrž takrat, ko sta pri očetu, verjameta njemu, kadar sta pri materi, pa njej. To seveda lahko povzroči v njunih mladih možgančkih precejšnjo zmedo, predvsem pa se mi zdi, da s tem izgubljata občutek varnosti, ki ga vsak otrok nujno potrebuje za svoj razvoj. Predlagam, da se oborožite s kakšnim strokovnim mnenjem ali knjigami, da pripravite za hčer in bivšega zeta nekakšno študijsko literaturo in jima jo potem izročite v branje. V sodobnih knjigah o vzgoji otrok boste našli odgovore na svoja vprašanja in mislim, da bodo tudi starši prisluhnili, če jima boste dopovedali, da gre za dobro njunih otrok. Sedanje stanje ju prav gotovo bega in ju pušča v negotovosti, prav verjetno je tudi, da ju je strah, saj se v bistvu ne moreta na nikogar popolnoma zanesti. Mladi starši se prepogosto ne zavedajo, da s svojim ravnanjem in zgledom najbolj usodno vplivajo na svoje otroke. Vzgoja ni le, kar povemo otroku, da je prav ali narobe, njen velikanski del je že vzgled, ki ga otroci vidijo in čutijo, ne da bi jih kdo na to posebej opozoril. Vedenja in odnosa do sveta se učijo tako, da opazujejo starše in druge odrasle v svoji bližini, in prav mogoče je, da bosta vnučka, ko bosta odrasla, ponavljala vzorce, ki se jih učita zdaj. Draga babica, vem, da vam je hudo in da se počutite nemočni ob dogajanju v vaši družini, vendar mislim, da lahko prav vi svojima vnukoma daste veliko ljubezni in tiste varnosti, ki jima je starši ne zmorejo. Dišeč babičin zavitek in iskren objem jima lahko v sedanjih okoliščinah prav gotovo veliko pomenita, zato ne varčujte z izrazi ljubezni in naklonjenosti, saj prav to vaša vnučka najbolj potrebujeta. Hvala za pismo in vse dobro!