Spoštovana Magdalena, primer, ki ga bom opisala, se ne dogaja meni, ampak moji prijateljici, zanima pa me, kaj misliš o tem. Moja prijateljica ima sina, starega 24 let. Ločila se je, ko je bil star tri leta in ga od takrat vzgajala sama. Mislim, da se je nanj preveč navezala, saj se do njega vede, kot da bi bil še vedno star pet let. Fant še študira, živi doma, dekleta še ni imel, moja prijateljica pa ne ve, kako bi mu ustregla. Pere mu, kuha, zanj tudi ureja stvari, ki bi jih po mojem mnenju moral sam. Pred časom je njen sin zbolel za depresijo. Namesto da bi ga spodbujala k aktivnostim, mu nosi hrano v sobo, namesto njega se dogovarja s terapevti, on pa le leži in tarna. Večkrat sem ji že rekla, da bi morala dopustiti, da bi bil njen sin bolj samostojen, da bi moral življenje vzeti v svoje roke in da bi bil že čas, da bi imel kakšno dekle. Ona pa je, kot da noče slišati vsega tega, raje omejila najine stike, ker ve, da ji bom prej ko slej spet povedala svoje mnenje. Ker imam prijateljico in njenega sina zelo rada, mi ni vseeno, kaj se dogaja z njima, in čutim se dolžno, da ji odkrito povem, kar si mislim. Najin odnos je vedno temeljil na iskrenosti, in tega ne mislim spreminjati. Me pa zanima tvoje mnenje o njenem odnosu do sina. Naj povem še to, da njen sin z očetom skoraj nima stikov, ker je njegov oče izgubljenec in alkoholik ter za sina nikoli ni nič ne naredil ne prispeval. Verjamem, da moji prijateljici ni lahko, rada bi ji pomagala, vendar ne morem drugače, kot da ji povem, kar mislim. Bojim se, da jo bom zato izgubila, čeprav me boli srce, ko vidim, kako se bo raztrgala za tega fanta, pri tem pa mu dela medvedjo uslugo. Moral bo odrasti in čas bi že bil, da se to zgodi. Predlagala sem ji že, naj gre vprašat kakšnega strokovnjaka, če meni ne verjame, pa je rekla, naj od nje ne pričakujem, da svojemu otroku ne bo pomagala. Mislim, da bi mu najbolj pomagala s tem, da bi mu pustila odrasti, saj z njim včasih še vedno ravna kot s petletnim otrokom. Fant je precej miren, boječ in zatopljen v računalnik. Odkar je zbolel, sicer ne kaže nobenega zanimanja za karkoli, sicer pa je zelo nadarjen in inteligenten. Res mi je žal, ker ga moja prijateljica s svojo ljubeznijo prav duši. Kaj pa ti misliš?
          Nuša

Draga Nuša, strinjam se s tabo. Tvoja prijateljica v skrbi za »otroka« res pretirava in verjetno bi mu bolj pomagala, če mu ne bi toliko pomagala. Depresija je duševna motnja, ki se pojavi, ko nastopi čas, da opravimo s starimi vzorci in nekako odrastemo. Če hoče fant premagati depresijo, bo moral poleg antidepresivov vzeti še kakšno lekcijo iz odraščanja, in če mu mama tega ne pusti, bo zelo težko odrasel in se postavil na svoje noge. Tovrstna pozornost je – pa ne le pri depresivnih ljudeh – dvorezen meč. Po eni strani nam godi, da drugi opravljajo dela in naloge namesto nas, po drugi pa bi nam prav to, da bi morali poskrbeti zase, dalo moči in volje, da se postavimo na noge. Pri depresiji se je treba pogosto v nekatera opravila preprosto prisiliti, saj jih drugače nikoli ne bi opravili. Iti v trgovino, plačati položnice, pospraviti stanovanje, oprati perilo, skuhati kosilo, pomiti posodo, poklicati zdravnika. Vse to nam je neskončno težko in zoprno, a prav dejstvo, da moramo funkcionirati, nam pomaga, da prevzamemo odgovornost za svoje življenje, se vzljubimo in zajemamo voljo iz lastnih dejanj. Če teh ni, nikoli ne vemo, ali bi jih opravili ali ne, vemo le, da jih nismo, in zlezemo še za en korak globlje v luknjo. Brezpogojna pomoč je torej v primeru depresije dvorezen meč, saj človeku onemogoča, da bi odvrgel bergle in se spopadel z življenjem. Ta šola je sicer malo kruta, a edina, ki te nauči živeti. Torej imaš popolnoma prav glede tega, vprašanje pa je, kako to sporočiti tvoji prijateljici. Po svoje jo razumem. Nikogar drugega nima na svetu kot sina in njegova depresija jo je prav gotovo zelo prizadela. Ne ve, kaj bi še naredila, da bi mu pomagala, žal pa tudi ne ve, da bi mu najbolj, če bi poskrbela za to, da bi se njen sin naučil skrbeti sam zase. Raje ne bom napisala, kako bi to lahko naredila, ker si bom nakopala jezo vseh zaskrbljenih mamic, ki iz svojih otrok delajo čustvene invalide s tem, da jih – polnoletne – pretirano priklepajo nase. V Skandinaviji gredo otroci pri 18 letih od doma, delat, študirat; na svoje. Naša kultura je zasnovana drugače in otrokom se ne mudi odrasti. Tudi njih razumem, tako je udobneje. Vsi smo le ljudje in ponavadi raje izbiramo lažje poti. Drži se.