Draga Magdalena, ne morem se vam predstaviti z imenom in ne bom pisala o podrobnostih, ker me je strah, da bi moja izpoved imela neljube posledice. Vendar pa moram nekomu zaupati, saj sama zares ne vem, kako naprej. Sem v srednjih tridesetih letih, živim sama v stanovanju, za katerega plačujem kredit. Ob delu sem se odločila za študij in ga pred kratkim uspešno končala. Želim si stalnega partnerja in družino, a mi nekako ne uspe obdržati nobenega fanta. Kadar začnem omenjati poroko in družino, se vsak umakne in želi biti samo moj prijatelj. Groza. A to ni težava, zaradi katere sem se odločila, da vam napišem pismo. Gre za to, da sem zaposlena v srednje velikem podjetju, tako rekoč že od njegove ustanovitve. Delam v pisarni in zaupano mi je tudi precej odgovorno delo. Podjetje in njegovo delovanje zelo dobro poznam in svoje delo obvladam. Težava pa je v tem, da v petnajstih letih nisem nikoli napredovala, čeprav mi to kar naprej obljubljajo. Ne znam se potegniti zase. Kadar moram govoriti o sebi, moja samozavest splahni. Nalagajo mi čedalje več dela in spreminjajo naziv mojega delovnega mesta, da me lahko še bolj obremenijo. Plača je, glede na današnje razmere, kar v redu. Kadar pa kdo česa ne zna ali ne zmore narediti, določijo mene, da delo dokončam oziroma mu pomagam. Da ne omenjam terenov, vikendov in dela do večernih ur. Večkrat sem iskala novo zaposlitev, a doslej brez uspeha. Za to, da nisem napredovala, je bila najprej »kriva« izobrazba. Ko boš končala študij, se bomo pogovarjali o novem delovnem mestu in plači, so govorili. Zato sem se res trudila, da končam študij. Namesto napredovanja pa me je čakalo drugačno presenečenje. Lepega dne je potrkala na vrata moje pisarne visoka blondinka in se mi zelo prijazno predstavila. Mislila sem, da je ena od strank, s katerimi delam. Zelo mirno in samozavestno mi je povedala, da bo zdaj ona delala na mojem delovnem mestu, in hotela, da jo začnem uvajati. V tistem hipu sem mislila, da sanjam. Vstala sem, odšla na hodnik in nisem mogla zadržati krokodiljih solz. »Kaj pa sem jaz?« mi je odmevalo v glavi. Noge so me same nesle k direktorju. Prvič sem prišla k njemu nenapovedano in brez trkanja. Za trenutek je onemel, potem pa se mu je uspelo zbrati in poslušati moj samogovor. V podjetju so že večkrat odpuščali in zato smo bili vsi malo »na trnih«. Hoteli so me presenetiti, da ne bi delala prevelikih težav, preden bi me odpustili, je rekel. Zgodba je še dolga in zapletena. Skratka, še vedno delam v istem podjetju, na istem delovnem mestu, z istimi ljudmi, le brez volje in prave delovne energije. Kako naj se vedem naprej? Naj se delam, kot da se ni nič zgodilo? Naj še vztrajam pri napredovanju? Naj ostanem pridna mravljica in še naprej pošiljam prošnje za novo zaposlitev? Težko mi je. Vsako jutro imam glavobol, ker premlevam sto in eno stvar. Vem, da moram nekaj storiti, a kaj? Prosim vas, gospa Magdalena, da mi iskreno poveste, kaj mislite. Hvala vam.
Mravljica
Draga Mravljica, prav grdo krivico so ti storili, verjamem, da te je šok stresel do temeljev in na plan so hušknili strahovi, ki se jih prej nisi niti zavedala. Za trenutek so te popolnoma izničili, kot da ne obstajaš, in to je za občutljivega človeka dovolj stresno. Mislim, da si ti po vsem tem v hudem stresu, ki pa se še povečuje. Z vsakim dnem, ko si v službi, je slab priokus močnejši, ne veš, kaj bi naredila, da bi bilo spet tako, kot je bilo prej. Zaman. Tako, kot je bilo prej, ne bo nikoli več in morda bi bilo res najboljše, da ne nehaš pošiljati prošenj za drugo službo. Saj vem, najbolj te boli to, da nihče ni nikoli cenil tvojega dela, ker si bila vedno tiho in si naredila vse, kar so ti rekli. Očitno si delala dobro, če so ti nalagali nove in nove naloge. Postala si samoumevna, ne da bi sploh kdo vedel, kaj v resnici delaš. Če bi vedeli, bi najbrž vedeli tudi, koliko veljaš, in bi v vseh teh letih tudi že napredovala. Kaj naj ti rečem? Poskusi se opreti na svoje moči, stati na svojih nogah in se suvereno požvižgati na krivico, ki so ti jo storili. Živimo v svetu velikih krivic, in kot kaže, mora vsak od nas dobiti svojo porcijo. Tvoja je bila pač taka in poskusi jo čim prej pozabiti ter odpustiti nadrejenim za njihovo površnost in malomaren odnos do sodelavcev. Če boš zgodbo v nedogled premlevala v sebi, ti bo znova in znova jemala energijo, rezultata pa ne bo nobenega. Misli nase in razvajaj se. Srečno!