Draga Magdalena, rada bi ljubila, tako kot je treba. Hecen stavek, kajne? Samo drži, veš. Zelo. Devet let sem poročena z moškim. Ljubila sem ga. In potlačila ženske. Potlačila to, da sem se že v puberteti zaljubljala v punce. Potem je spet prišlo na plan, da zmorem seksualno, čustveno življenje samo z žensko. On pa … ostaja in jaz ostajam z njim. Čeprav je vseskozi vedel, da se dobivam z ženskami. Magdalena, moj temeljni problem je, da ne morem od njega. Dal mi je dom, dom. Nikoli ga nisem zares imela. Moje otroštvo je polno bolečine, žalosti, odtujenosti, agresije med materjo in očetom, skratka popolne odsotnosti ljubezni. Lahko bi skrenila s poti, lahko bi, pa nisem. Dokončala sem fakulteto, imam spodobno službo. Nimam otrok, a si jih želim. Ob njem sem doživela verjetno lažen dom, kajti ni topline, ni izgovorjenosti, ni iskrenosti, a imam ga rada in tudi on me ima rad. A mene že ves čas vleče k ženskam in tega si ne morem oprostiti. On pa kar vztraja, še celo rekel mi je, da on ne bo odšel. Ni prav, preprosto ni. Ne zanj, ne zame. Povej mi, kako naj odidem, da bo za oba prav. Nisva več rosno mlada. Hvala.

Gabriela
Draga Gabriela, prav gotovo čutiš, da si želiš spremembe, da si želiš začeti življenje na novo, bolj po svoji meri, vendar te na sedanji dom veže preveč nitk, da bi jih lahko preprosto z enim zamahom pretrgala. Dom je dom. Kakršen koli že je, dom je kraj, kjer se počutimo varno, kjer si lahko odpočijemo. In če ti je tvoj mož vsa ta leta dajal dom in si se ob njem počutila in se še počutiš varno, če ti v vsem tem času ni nič hudega storil, je povsem naravno, da ne moreš kar oditi. Mislim, da si se ujela v začarani krog krivde. Počutiš se krivo, ker te vleče k ženskam. Tega vendar ne moreš nadzorovati, to bi bilo najboljše sprejeti, kakor pač je, saj vendar veš, da smo ljudje v svojem bistvu biseksualni in pri tebi je pač zdaj izrazitejši istospolni pol tvoje usmerjenosti. Ne očitaj si, saj nisi sama kriva, saj si ne izbiramo sami objektov naših želja. Te si v najboljšem primeru izbira srce, v tesni povezavi s kemijo. Za kemijo pa res nismo odgovorni, saj je ne moremo nadzirati. Zgodi se, kadar se zgodi, in tebi se pač to godi z ženskami. Bodi milostna do same sebe, to ni nič narobe, verjetno pa imaš pred možem slabo vest, saj si ti tista, ki skače čez plot. To dejstvo utegne biti res malce problematično, vendar le v odnosu med vama. Praviš, da on to ve, torej se po tihem strinja s tvojim načinom življenja in ga je tudi pripravljen sprejeti. Ti seveda misliš, da ga vodi ljubezen do tebe, da ne more brez tebe, jaz pa mislim, da ga vodi strah. Ne bi te rad izgubil, ker te potrebuje. Tako kot si ti našla dom pri njem, ga je našel on pri tebi, in dokler boš v sebi videla nekoga, ki je vse pokvaril, se ti bo njegovo nerazumljivo žrtvovanje zdelo plemenito, tvoja krivda pa bo rasla. V resnici pa mu vloga žrtve ustreza in se je zato oklepa. Dejstvo je, da v tem zakonu nisi srečna in da, dokler si v njem, tudi ne moreš biti popolnoma srečna z nikomer, ker te vedno prežema krivda. Varaš moža. In to z žensko. Groza! Le kaj bi rekli ljudje, če bi vedeli? To se ti plete po glavi, kajne? Dva greha naenkrat, čeprav oba razumljiva in rešljiva. Rešitev je samo ena: odpuščanje. Morala boš odpustiti sama sebi najprej to, da se zaljubljaš v ženske, potem pa še to, da varaš moža. Odpuščanje te bo pripeljalo do tiste točke v tvojem srcu, kjer si samo ti in zares ti, in takrat boš natančno vedela, kaj storiti. Dokler se obsojaš, boš kot paralizirana in vedno znova, ko boš hotela oditi, te bo z nečim prepričal, da boš ostala. Vedno pa bo igral na tvojo slabo vest, saj je to največje orožje v njegovih rokah. Zato ti predlagam, da se nekaj časa ne ukvarjaš z ločitvijo, ampak se trudi, da si boš popolnoma odpustila oba »greha«, in potem, boš videla, se bo rešitev pokazala sama od sebe. Potem ne boš več paralizirana od strahu in njegovi očitki bodo naleteli na gluha ušesa. Vase vlagaj, sebe osvobodi strahov, ki te priklepajo nanj, pa boš nekega dne lahko z lahkim srcem odkorakala novemu življenju nasproti. Drži se in srečno!