Sploh ne vem, zakaj ti pišem. Najbrž zato, da to pismo objaviš, za tvoj odgovor mi je tako ali tako vseeno. Stara sem 24 let, že več let depresivna, v šoli mi ni šlo, starša sta alkoholika in pri nas doma je samo sranje. Ker nikjer ne delam, me starša neprestano zmerjata in ponižujeta, jaz pa se zapiram v sobo in jokam. Zdaj tudi jokati ne morem več, zdaj mislim samo še na to, kako bi se najraje ubila in končala to bedno življenje, ki tako ali tako ni nič vredno. Že ko se zjutraj zbudim, me je strah, kaj bo, kdo se bo spravil name in kaj mi bo očital. Poskušam iskati službo, pišem prošnje, vse neuspešno. Prijateljic nimam, ker so se poročile in odselile. Fanta tudi nimam, imam pa skrajno neprijetni izkušnji iz dveh zvez, ki sta trajali po nekaj mesecev in sta me utrdili v prepričanju, da nikoli ne bom našla človeka, ki mi bo stal ob strani v dobrem in slabem in bi me imel rad. Vem, da tega ne bom doživela, službe ne bom našla, z antidepresivi se prebijam iz dneva v dan in ne vem, zakaj bi to še naprej počela. Vsem se fučka zame, zakaj se ne bi še meni za vse? Imam brata, ki je kriminalec in ima ogromno denarja, pa mi kljub temu noče pomagati. Rada bi si najela sobo, da bi šla od staršev, pa si nimam kje izposoditi denarja, brat pa pravi, naj si kar sama zaslužim, in mi ponuja »službo« preprodajalke droge, češ da je zaslužek dober. S tem se ne nameravam ukvarjati, kar sem mu tudi povedala, pa je rekel, da sem fina in naj si potem kar sama pošteno zaslužim, če sem tako pametna. Oče je stalno pijan, dobiva socialno podporo in vse dneve preživi v kafiču. Mama hodi v službo in vsak dan, ko pride domov, najprej spije dve do tri vodke, potem se zvali na kavč in spi do večera, vmes pa godrnja. Jaz kuham in hodim v trgovino in potem vedno obtožujeta mene, če česa zmanjka, denarja za gospodinjstvo pa mi ne dajeta dovolj za vse, kar hočeta imeti v hladilniku. Brat ne živi več pri nas, a vedno, kadar pride, se vse vrti okoli njega, vsem se zdi glavni frajer, jaz pa ga ne morem spoštovati, če prodaja drogo mladoletnikom. Tako ostajam sama v svojem prepričanju, brez prihodnosti in brez upanja. Gledam svoje vrstnice, kako lepo živijo, imajo družino, otroke, jaz pa se ne morem premakniti z mesta in le čakam, da bi zbrala dovolj poguma, da bi se ubila. Napiši mi, kako naj to storim, če si upaš!
         Kaja

Draga Kaja, ne upam si. Preveč spoštujem življenje in sem ponižna pred njim. Skoraj vsakdo med nami je že kdaj pomislil, da bi bilo najlepše vse skupaj končati in se zazibati v spanec nebeškega miru, a se mi zdi, da smo se rodili na ta svet prav zato, da to željo vedno znova presežemo s tem, da težave odpravljamo, namesto da bi pobegnili pred njimi. V tvojem mladem življenju se je težav nabralo več, kot bi bilo prav, in ravno toliko, kolikor si jih sposobna odpraviti. Seveda ne tako, da vse dneve sediš v kotu in se smiliš sama sebi ter razmišljaš o samomoru, ampak tako, da se življenja lotiš bolj konstruktivno. Slabe izkušnje na vseh področjih so ti prav gotovo prizadejale rane, ki se bodo verjetno še dolgo celile, a ko se bodo zacelile, boš vedela, da je vredno živeti in preživeti. Najti in uresničiti svoje poslanstvo. Morda boš s svojimi izkušnjami nekoč pomagala drugim ljudem? Včasih se ujamemo v zanko lastnega pričakovanja in namesto da bi se prepustili življenju in hvaležno sprejeli vse, kar nam to prinese, smo nesrečni, ker se življenje ne odvija tako, kot smo si bili zamislili. Napaka! Življenje je sestavljeno iz sreče in bolečine, iz ljubezni in strahu, iz upanja in brezupa; vse je normalno in vse je del življenja. Poglaviten je odnos posameznika do teh dogodkov in procesov, predvsem pa odnos do sebe. Tvoji problemi so morda res objektivno veliki, družina, v kateri živiš, res ni najbolj spodbudno okolje za mlado dekle. Ampak, jebi ga! To tako je, bodi ponosna na to, da si drugačna od staršev in svojega brata, da imaš moralna načela in se jih tudi držiš. Od mame in očeta ne moreš pričakovati razumevanja, lahko pa začneš delati na tem, da se boš – v svoji glavi – počasi poslovila od njiju. V več knjigah sem že prebrala in tudi moja izkušnja je takšna, da si življenje pravzaprav oblikujemo sami s svojimi mislimi. Če so te optimistične, se nam odpirajo vrata in okna tega sveta, življenje lahko spremenimo v pesem. Če se predamo mračnjaštvu, nas to ne more pripeljati nikamor drugam kot v temo. Kot sočloveka te prosim, da opustiš misel na samomor, saj je tvoje življenje dragoceno, čeprav boš to morda ugotovila šele pozneje. Daj si priložnost, pregrizi se skozi trpljenje. Zanalašč!